Na spletu sem zasledil fotografijo in zapis o umetniškem delu, ki sta pritegnila mojo pozornost. Umetniško delo sta zasnovala Sun Yuan in Peng Yu ter ga leta 2016 s pomočjo dveh inženirjev postavila v Guggenheimovem muzeju. Umetniško delo je robotska roka s senzorji za vizualno zaznavanje, ki je postavljena za prozorne akrilne stene. Robotska roka, podobna tistim v proizvodnih linijah v industriji, je napolnjena z temnordečo viskozno tekočino, ki pomembna za gibanje roke. Ta tekočina neprestano izteka, robot pa jo mrzlično poteguje nazaj vase. https://youtu.be/ZS4Bpr2BgnE
O delu, poimenovanem Can’t Help Myself (slovensko Ne morem si pomagati), ki ima v angleškem jeziku konotacijo hudomušnosti in nagajivosti, je kustosinja Xiaoyu Weng med drugim zapisala, da sta Sun Yuan in Peng Yu uporabila industrijskega robota s senzorji za vizualno prepoznavanje in s programskimi sistemi zato, da bi preučila naše vse bolj avtomatizirane globalne realnosti, v katerih so ozemlja mehansko nadzorovana in se odnosi med ljudmi in stroji hitro spreminjajo. Kustosinja je dodala, da ideja za uporabo robota izvira iz prvotne želje umetnikov, da bi preizkusila, kaj bi lahko nadomestilo umetnikovo voljo pri ustvarjanju in kako bi to lahko storili s strojem. Xiaoyu Weng se sprašuje: »Gledano izza akrilnih pregrad, podobnih kletki, ki delo izolirajo v galerijskem prostoru, se zdi, da stroj pridobi zavest in se preoblikuje v življenjsko obliko, ki je bila ujeta in zaprta v prostoru. Hkrati pa vzbuja pri gledalcih grozljivo zadovoljstvo ob opazovanju robotovega neprekinjenega delovanja, občutek voajerizma in navdušenja, v nasprotju z vznemirjenjem ali napetostjo. Kdo je v tem primeru bolj ranljiv: človek, ki je izdelal stroj, ali stroj, ki ga nadzoruje človek?« Svojo razlago Xiaoyu Weng zaključi z mislijo: »Sun Yuan in Peng Yu sta znana po tem, da za obravnavo spornih tem uporabljata črni humor: robotov neskončni, ponavljajoči se ples predstavlja absurden, sizifovski pogled na sodobna vprašanja povezana z migracijami in suverenostjo. Krvi podobni madeži, ki se kopičijo okoli njega, kličejo k nasilju, ki je posledica nadzora in varovanja mejnih območij. Takšni so močni čustveni odzivi, ki opozarjajo na posledice avtoritarnosti nekaterih političnih programov, ki si prizadevajo zarisati več meja med kraji in kulturami, ter na vse večjo uporabo tehnologije za spremljanje našega okolja.« https://www.guggenheim.org/artwork/34812
Glejte, kako umira stroj
Toliko o zapisu kustosinje, zdaj pa se vrnimo k zapisu iz facebooka, ki je pritegnil mojo pozornost nato še k odzivu nanj, ki me je prepričal, da je o tem delu potrebno pisati.
Rochelle Lou je o delu napisala naslednje: “Nobeno umetniško delo se me ni tako čustveno dotaknilo kot ta robotova roka. Programirana je tako, da poskuša ohraniti hidravlično tekočino, ki nenehno izteka in jo robot potrebuje za vzdrževanje delovanja … če je uide preveč, bo umrl, zato jo obupno poskuša postrgati nazaj, da bi njegov boj trajal še en dan dlje. Najbolj žalostno je, da so robotu omogočili, da te ‘vesele plese’ izvaja pred gledalci. Ko je bil projekt še na začetku, je robotska roka plesala naokoli in večino svojega časa preživela v interakciji z množico, saj je lahko hitro potegnila nazaj malo razlitja. Mnogo let pozneje… (kot vidite zdaj v videu) je roka videti utrujeno in obupano, saj ni več dovolj časa za ples … Ves čas se mora truditi, da bi se robot obdržal pri življenju, kajti količina iztekle hidravlične tekočine je postala neobvladljiva, ko je razlitje sčasoma naraščalo. Živeti svoje zadnje dni v neskončnem ciklu med ohranjanjem življenja in simultano izkrvavitvijo … (Figurativno in dobesedno, saj je njena hidravlična tekočina namenoma narejena tako, da videti kot prava kri).
Robotski roki je leta 2019 končno zmanjkalo hidravlične tekočine, počasi se je ustavila in umrla – in zdaj žalujem za prekleto robotsko roko. Programirana je bila, da izživi tako usodo in – ne glede na to, kaj je storila ali kako močno se je trudila – temu ni mogla ubežati. Gledalci so opazovali, kako je počasi krvavela vse do dneva, ko se je za vedno nehala premikati. Reči, da je to ‘odmev’, ne naredi stvari nič bolj poštene. Sun Yuan in Peng Yu, ki sta delo ustvarila, sta ga poimenoval ‘Ne morem si pomagati’. Kakšna mojstrovina. Kakšno sporočilo.”
V nadaljevanju je Rochelle Lou zapisala nekaj najbolj razširjenih interpretacij, denimo kako hidravlična tekočina ponazarja, kako se psihično in fizično ubijamo za denar samo zato, da bi ohranili življenje; kako je sistem postavljen tako, da nam ne bi uspelo, da bi nas v bistvu zasužnjil in nam ukradel najboljša leta življenja za igranje igre, ki so jo zasnovali najbogatejši ljudje na svetu. Kako nas to oropa naše sreče, strasti in notranjega miru. Kako se počasi utapljamo v vse več odgovornostih, v vse večjih pričakovanjih do nas, z manj izplačanimi nagradami in manj prostega časa za uživanje v letih, ki so nam še ostala. Kako sistemu res ni mogoče pobegniti in kako nam je bilo že ob rojstvu usojeno slediti v veliki meri določeni poti, ki je bila začrtana že pred nami. Kako lahko dajemo in dajemo in dajemo in kako zlahka smo lahko pozabljeni, ko nas ni več. Kako nas ljubijo in spoštujejo, ko imajo od nas koristi, potem pa nekega dne to prenehamo biti in postanemo breme. Kako nam ukradejo naš mladi svobodomiselni duh in nas izženejo iz pokvarjenega sistema, v katerem smo bili ujeti. Prav tako lahko predstavlja človeški življenjski cikel in dejstvo, da nihče od nas ne pride iz tega sveta živ. Lahko pa postavitev deluje tudi kot opomnik, da naj si dovolimo, da naj se zdravimo, počivamo in ljubimo z vsem srcem. Da neskončna gonja za ‘več’ ni potrebna ko iščemo lastno notranjo srečo. Opominja nas tudi na to, da bi morali več časa preživeti s prijatelji in družino, pogosteje plesati, se več smejati z bližnjimi, raziskati to raven obstoja v polni meri in ustvariti čim več spominov, dokler še lahko. https://www.facebook.com/groups/395629207150788/permalink/4593207850726215
V pasti brezizhodnosti?
Fotografija hidravlične roke za prosojnim akrilnim steklom je name sprva naredila zastrašujoč vtis, misel na to, kako ta roka grabi, je delovala bestialno in hladno. Začel sem prebirati odzive na objavo fotografije in se ustavil ob zapisu Philla Webra II, ki je zapisal: »Nisem takoj komentiral, ker so reakcije na prvo žogo običajno predvidljive in običajne. Po kratkem premisleku sem ugotovil, da je glavna slabost tega scenarija dejstvo, da je ta stroj programiran tako, da skrbi samo zase! To je vrzel, to je manjkajoči kos! Bog nam je rekel, da če živiš samo zase, boš umrl, če pa živiš v dobro drugih, boš živel! Ta stroj je umrl, ker je živel le za preživetje samega sebe!«
Ob vsem zapisanim o tem delu, se mi zdi vredno premisliti, kaj drži in kaj ne. Kustosinja Xiaoyu Weng pravi, da se zdi, da stroj pridobi zavest in prevzame življenjsko obliko. In prav je zapisala – se zdi. A bolj kot to, da je stroj prevzel življenjsko obliko, ker skrbi sam zase, bi lahko rekli, da le oponaša življenjsko obliko. Življenjska oblika je zasnovana tako, da s svojo smrtjo daje življenje. In bolj kot to, da ima hidravlična roka zavest, lahko rečemo, da prikazuje ozek del zavesti, ki v nenehni agoniji skrbi sama zase. To lažno zavest kustosinja Xiaoyu Weng verjetno podzavestno preslika na družbene in politične ureditve ter ob tem kaže s prstom na varovanje mejnih območji.
Rochelle Lou se kot opazovalka ravno tako ujame v zanko brezizhodnosti, ki sta jo avtorja Sun Yuan in Peng Yu nastavila gledalcem. Ta past deluje na našo zavest in jo zagrabi ravno v točki, ki nas dela najbolj svobodne, to je v naši sposobnosti vživljanja v druge, tako Rochelle Lou prizna, da žaluje za to prekleto robotsko roko. Kljub temu, da se je Rochelle Lou ujela v past, ki sta jo avtorja dela nastavila ji uspe nakazati nekaj izhodov kot so ustvarjanje spominov, življenje z bližnjimi, raziskovanje.
Medtem pa Philip Weber II v kratkem zapisu opozori ravno na past, v katero sta padli tako Rochelle Lou kakor tudi Xiaoyu Weng. Philip Weber II nas spomni, čemu živimo in v čem se uresničimo, in na to, kako naše življenje dobi smisel in pomen šele, ko je v funkciji odnosa do drugega, drugače se niti ne zgodi. Prosojne akrilne stene, ne povzročajo in ne preprečujejo problema smrti. Xiaoyu Weng je v delu videla problem varovanja mej, a pozabila na ključno: če pozabimo na svojo identiteto, svojo bit, in to čemu smo in kdo smo, nam ne zaprta ne odprta meja ne bo pomagala; če pa si na ta vprašanja odgovorimo, bomo omejili iztekanje naše energije v prazno in bojo tudi meje imele svoj pomen saj bomo vedeli, za koga hočemo živeti in za koga ne, za kaj porabljamo energijo in za kaj ne, kaj je vredno potegniti vase in česa ne. Če bo naša zavest prepoznala našo skupno bit, bomo vedeli, kje so meje, ki jih ne gre prestopiti. Takrat naša civilizacija ne bo obsojena na propad in izumrtje kot ta ubogi stroj, ki je umrl leta 2019.
