Kot kustos galerije Fortunata Berganta sem se v tem prazničnem času pogovarjal s pobudnikom za njeno ustanovitev, gospodom Jožetom Biščakom. V času nastanka galerije je bil Biščak direktor družbe Nova obzorja in odgovorni urednik revije Demokracija. Kot ostro pero slovenskega novinarstva moj sogovornik tudi tokrat ni razočaral. V pogovoru sva se ozrla na kulturno dogajanje preteklega leta, spregovorila o perečih problemih na tem področju in – čeprav nisva našla čudežne paličice – vendarle nanizala nekaj stvari, za katere se je vredno boriti oziroma jih treba ohraniti. Jože Biščak se v pogovoru ni izmikal reči bobu bob, zato verjamem, da je pred vami zanimivo branje.
Gospod Biščak, pobuda za ustanovitev galerije Fortunata Berganta je bila vaša. Kako ste prišli na idejo?
Ko sem bil še direktor Novih obzorij in urednik revije Demokracija sem se srečeval z različnimi ljudmi, tudi umetniki. Denimo, Jiřijem Kočico, ki je karikaturist Demokracije. Je izvrsten in vrhunski umetnik, ki bi v neki svobodni državi dobro živel s kiparjenjem. Toda zaradi svojih stališč o dogajanju v družbi in svetu je nesprejemljiv za levico, ki obvladuje tudi umetnost. Da bi vsaj deloma dali priložnost mladim umetnikom, ki so odlični, a za mainstream ideološko nesprejemljivi, kar pomeni, da jim je otežen dostop do razstav v etabliranih galerijah, sem dal pobudo za ustanovitev galerije, ki je sicer šele na začetku poti, vendar gre v pravi smeri.
Ob ustanovitvi galerije ste dejali: “Naša želja je, da v tej galeriji razstavljajo ljudje, ki jih manistream umetnost, kjer merila narekuje leva ideologija, zavrača. Gre za umetnike, šolane pa tudi samouke, ki so odlični slikarji ali kiparji in bi si zaslužili več pozornosti. Predvsem pa je naš namen, da likovno umetnost vrnemo k njenemu izvoru – k lepoti in lepemu.” Kako daleč, menite, da smo po enem letu kot narod prišli pri iskanju lepega? Smo kaj bližje ali da smo se še bolj oddaljili?
Bojim se, da nismo nič bližje, kot smo bili. Če sem črnogled, lahko rečem, da smo se v Sloveniji (ki glede na svet ni nobena izjema) od iskanja lepega še bolj oddaljili. Kot je filozofija iskanje resnice, je umetnost iskanje lepega. Gre za neko splošno, univerzalno vrednoto, ki je kot resničnost zasidrana v človeški naravi. Ta je izvorno racionalna in dobra, zato nepokvarjena lahko takoj loči med lepim in grdim. Postmodernizem ta, če temu lahko rečem, prvinski nagon zatira na vse načine in moram priznati, da je pri tem uspešen.
V prejšnjem stoletju je švicarski teolog Hans Urs von Balthasar dejal, da v svetu brez lepote tudi dobro in resnica izgubita svojo privlačnost. In občutek za lepoto vse bolj izgubljamo, kolikor se v tem ultrasodobnem času (ki temelji na redefiniranju nekaterih pojmov) slabo enači z dobrim, resnica z lažjo in manipulacijo. Občutek za lepo na žalost danes ni več vprašanje estetike ali kakovosti, postal je ideološko vprašanje. Samo poglejte, kako je Lynn Yaeger, urednica svetovno znane modne revije Vouge, ki je nekoč določala globalne smernice in po kateri so se ravnale znane modne oblikovalske hiše, ocenjevala Melanio Trump. Za zdravorazumskega in dobronamernega človeka je Melania lepa ženska z občutkom za stil in oblačenje, a Yaegerjeva jo je ves čas kritizirala. Ozadje je seveda ideološko, Melania je žena Donalda Trumpa, toda če pogledate oblačenje urednice Yaegerjeve, vam priporočam, da imate poleg sebe pomirjevala. In če kdo tak ideološki odnos do lepega kritizira, mu ves mainstream očita, da je zaplankan, kmet in da ne razume lepote (ali umetnosti) sodobnosti.
Na tem mestu bi si sposodil razmislek žal že pokojnega britanskega filozofa Sira Rogerja Scrutona, ki je učil, da je lepota za dušo tisto, kar je materino naročje za otroka. Lepota v umetnosti deluje na enak način: prikazuje sicer tudi tragedije, bedo, se pravi tisto, kar je v življenju grdo, toda lepota je v naslikanem, saj nudi tolažbo. Tega v sodobni umetnosti ni, sodobna umetnost sporoča, da odrešitve ni. Menim, da je umetnost z redkimi izjemami v postmodernističnem času sledila ideološkim smernicam in potonila v nekakšen moralni neuspeh.
V tem letu se je v Slovenskem mladinskem gledališču zgodil incident s predstavo pod naslovom Hlapci; to je sprožilo razkritje ozadij privilegirancev, ki delujejo na področju kulture, in dogajanj kot je afera Fotopub. Kako negativne posledice imajo ta dogajanja na posameznike in generacije in kako uničujoča so za umetnost kot tako? Menite, da je manj zanimanja za kulturo tudi zaradi tega?
Kot sem rekel. Nad umetnostjo že dolgo visijo temni oblaki. Danes je dovolj, da poznaš nekaj mainstream novinarjev, jih povabiš na svojo predstavo ali razstavo. In oni te potem razglasijo za vrhunskega umetnika. Poglejte Borisa A. Novaka, ki ga mediji in celo kritiki (kam sta izginila kritiška resnicoljubnost in občutek?) imajo za odličnega pesnika. Ne, on je slab pesnik, katastrofa od pesnika. Ampak ker je progresivec in anti-Janšist, je to dovolj velika referenca, da je ga razglasijo za malodane največjega živečega slovenskega pesnika. In karkoli napiše, je čisto zlato, mar ne? Kdor se s tem ne strinja, je zaplankana žival, zadrt konservativec, tudi nacist in fašist, ki ne razume, če sem ciničen, Novakovih pesmi in skovank, spolnega sporočila iz Fotopuba ali teptanja slovenske zastave v predstavi Hlapci. Pa bi morala neka avtoriteta (verjamem, da so še resnicoljubni kritiki) reči: Cesar je nag!
Se vam zdi, da se ljudje, ki so jim blizu demokratične vrednote in tradicija, bolj zanimajo za literaturo ali jih zanima tudi likovna umetnost?
Zdaj, ali se ljudje, ki se ideološko postavljajo na desno stran, bolj zanimajo za literaturo in likovno umetnost, bi težko sodil. Zagotovo pa bolj prepoznajo resnično in kakovostno likovno umetnost in literaturo. Rekel bom, da mi na desnici oziroma konservativci gojimo ljubezen do realnosti, do resničnosti, na drugi strani so levičarji (socialisti), ki imajo za ideologijo nekaj, kar se lepo sliši, v praksi pa ne deluje. Gre za razliko v dojemanju in ohranjanju tradicije in naravnega, zato na desnici prepoznamo dejanskost (resnico) in dobro (kakovostno) ter tega ne mešamo s politiko in ideologijo, medtem ko na levi z ideologijo skušajo definirati likovno umetnost, literaturo, arhitekturo oziroma umetnost na sploh. Hočem reči, da nas vera v Boga postavlja na realna tla in nam kaže, da smo majhni, zato lahko vidimo in cenimo lepo in dobro, medtem ko je sekularizem postavljen visoko nad oblaki, kar pripelje do relativizacije dobrega in lepega.
Pri umetnosti pride večkrat do užaljenosti zaradi tega, ker odpira konflikt. Osebno imam občutek, da v Sloveniji mainstream umetnost raje vnaprej sama žali zgolj zato, da do resničnega konflikta sploh ne bi prišlo in posledično tudi ne do katarze; torej užali le z namenom utrjevanja že obstoječega pogleda na svet. Kako vi gledate na to?
Res je. Ravno kritične razprave, ki so bile mestoma tudi žaljive, so v zgodovini naredile selekcijo med tistim, kar je bilo resnično lepo in kakovostno, in plevelom, se pravi slabim in grdim. Slednje je bilo lahko v realnem času označeno kot dobro, a je prihodnost pokazala pravo vrednost. Danes je taka kritika lahko označena za sovražni govor, še posebej, če kritiziraš nekega umetnika, ki je trans ali druge rase. Mainstream te takoj označi za transfoba ali rasista, sploh jih ne zanima, ali je tvoja kritika upravičena ali ne. Tudi tukaj se vidi, da je pravzaprav vse postalo ideološko vprašanje.
Imamo neko levo elito, ki je prevzela vse ključne položaje tudi v umetnosti. Podpira (finančno) jo država in ta elita s pozicije moči, ki jo je uzurpirala, že vnaprej nekaj označi za slabo. Kot pravite: do konstruktivnega konflikta in izmenjave mnenj sploh ne pride več, zato tudi ne pride do katarze. In ker je to onemogočeno, je zato lahko danes umetnik vsak, ki je povšeči progresivni kaviar eliti v umetnosti.
Ali menite, da umetniki, ki pri svojem delu izhajamo iz tradicionalnih vrednot, naredimo dovolj ali premalo? Bi se morda morali bolj izpostaviti?
Lan, vi ste, če temu lahko tako rečem, eden od osamljenih umetnostnih bojevnikov, ki se je izpostavil že s tem, da je sprejel kustosovstvo v galeriji Fortunata Berganta. Jaz pravim takole: kljub levemu barbarstvu moramo biti korajžni. Ne smemo se ozirati na žaljivke in preganjanja, ne smemo jim dopustiti niti občutka zmagoslavja. Vsak naj se izpostavi po svoji vesti in toliko, kot sam presodi, da je prav in če meni, da je prav.
V govoru, ki ste ga imeli na srečanju podpornikov Nove 24 in revije Demokracija ste dejali, da se ne smemo zateči k zvokom molka! (https://kavarnahayek.wordpress.com/2022/09/25/moj-nagovor-o-svobodi-govora-na-srecanju-podpornikov-nova24tv-in-revije-demokracija-ne-smemo-se-zateci-k-zvokom-molka/) Kaj menite lahko naredi vsak posameznik k dvigu kulture, dialoga, k dvigu pluralnosti v kulturi?
Galerija Fortunata Berganta je ena od stvari, ki pripomore, kot vi pravite, k dvigu kulture, dialoga in pluralnosti. Je galerija, ki preklinja zvok molka v umetnosti. Veste, najbolj oglušujoč zvok je zvok molka. In mi smo ga z galerijo v umetnosti presekali. Že to, da sploh obstaja in deluje, marsikoga moti. Moti zato, ker skuša biti ta galerija prostor usklajevanja in središče kresanja idej, da dobimo potem najboljše in da se nekateri mladi umetniki skozi to galerijo lahko uveljavijo. Nikakor pa galerija ne želi biti prostor, ki mu je že vnaprej mainstreamovsko vsiljena in zapovedana skladnost.
