Pogovor Rogerja Scrutona o lepoti z arhitektom Marcom Tuittom
Roger Scruton, je bil angleški filozof in pisatelj, ki je veliko časa posvetil estetiki, umetnosti in politični filozofiji. Rodil se je leta 1944 očetu Johnu Scrutonu in materi Beryl Clarise Scruton. Čeprav sta bila starša vzgojena v krščanski veri, sta se imela za humanista, zato sina in dveh hčera nista vzgajala v veri. Roger Scruton je obiskoval kraljevo osnovno šolo in klasično gimnazijo Wycombe (Royal Grammar School High Wycombe), doštudiral pa na Jesus College v Cambridge-u. Leta 1973 je doktoriral z delom Umetnost in imaginacija, študija filozofije uma (Art and imagination, a study in the philosophy of mind). Disertacija je bila osnova za njegovo prvo knjigo Umetnost in imaginacija (Art and imagination (1974)).
Skruton je deloval kot profesor na fakulteti Birbeck v Londonu. Čeprav je fakulteta Birbeck znana po svoji podpori levo usmerjeni politiki je tam Scruton leta 1974 skupaj s Hugh Fraserjem, Jonathan Aitkenom in John Caseyjem ustanovil Konservativno filozofsko skupino (Conservative Philosphical Group), ki je poskušala razviti intelektualno osnovo za konservatizem. Poleg tega, da je napisal več kot petdeset knjig, je Scruton pisal za The Times, the Spectator in The New Statesman ter bil urednik Salisbury Review. Znanje Rogerja Scrutona je bilo v resnici široko in poglobljeno zato ni presenečenje, da je bil leta 2016 povzdignjen v viteški stan za zasluge na področju filozofije, poučevanja in javne izobrazbe, postal član uredniškega odbora Britanskega časopisa za estetiko (British Journal of Aesthetics) in odbora fakultete Ralston (Ralston College). Poleg tega je postal višji svetnik Centra za etiko in javno politiko (Ethics and Public Policy Centre), kjer so si izmenjevali konservativne ideje. Dve leti pred smrtjo leta 2018 pa so Scrutona izbrali za neplačanega člana komisije, ki jo je ustanovila britanska vlada z namenom, da bi podpirala boljše oblikovanje domov (Building Better, Building Beautiful Commission). Po šest mesecev dolgem boju z rakom je Roger Scruton 12. januarja 2020 umrl .
Arhitekt Marc Tuitt, ki sodeluje v mreži Architects Climate Action Network in je v vladi Združenega kraljestva zagovornik zaščite in podpore prosto živečih živali, ki živijo v Združenem kraljestvu, se je s Scrutonom pogovarjal o lepem, arhitekturi in problemih, ki postajajo vse bolj pereči.
V Galeriji Fortunata Berganta smo se odločili, da vam predstavimo povzetke njunega pogovora, ki nas popelje skozi filozofijo estetike, in nam daje uvide, zakaj so nekatere sodobne in tudi moderne stvari tako problematične. Roger Scruton je bil zvest zagovornik lepote in si zato zasluži tudi prvi prispevek na spletni strani naše galerije, ki si prizadeva vrniti umetnost lepemu.
Roger Scruton v pogovoru pove zakaj je moderna arhitektura ekološka katastrofa. Z Marcom Tuittom spregovorita o tem zakaj je lepota pomembna in od kod izvira potreba po ustvarjanju. Marca zanima ali je pomembnejša lepota visoke umetnosti ali vsakdanja lepota in ali lahko imamo preveč lepote. Pogovor se dotakne tudi problematike slogov, originalnosti, funkcionalnosti in domačnosti. Scruton in Tuitt spregovorita tudi o pasteh kiča.
Od kod lepota izvira, kako jo dojemamo in kako nas povezuje
Marc Tuitt in Roger Scruton sta začela razpravo o lepem s Platonom, ki je trdil, da lepota ljudi motivira. Platon je menil, da lepoto najprej odkrivamo drug v drugem in da je ta napolnjena z erosom. Ne sme pa ostati samo pri tem, sicer pravo lepoto zgrešimo. Po Platonu je bistvo lepote intelektualno presežno. Ko odkrijemo idejo lepote, ugotovimo, da je ta del resnice in da smo preko nje bližje Bogu.
Mar ne razmišlja tako tudi Kant, ko pravi, da nas lepota povezuje do končnega doživetja, zanima Tuitta. Scruton meni, da je Kant podobno kot Platon globoko verjel, da je lepota temelj naših interesov, saj smo usmerjeni k njej, hkrati pa o lepoti razmišlja popolnoma drugače kot Platon. Kant namreč verjame, da je lepota tostranska stvar, da o njej sami dajemo sodbo in se o njej odločamo. Po Kantovem mnenju se takrat, ko si prizadevamo za lepo, ne odločamo samo po svojih nagibih, ampak težimo k temu, da bi dosegli sporazum z drugimi, saj je lepota tista, ki jo z njimi delimo ravno tako kot z njimi delimo ta svet. Kant meni, da je lepota narava in svet okoli nas, kar pomeni, da se takrat, ko dajemo sodbo o lepoti, vključujemo v ta svet in postajamo del njega.
Marc Tuitt doda še misel o lepoti, ki so jo delili mnogi krščanski misleci. Njihova ideja lepote izhaja iz vprašanja, kako bi bilo, če Adam in Eva ne bi grešila. Roger Scrutton pove, da gre v bistvu za krščansko verzijo Platona. Platon je namreč menil, da je lepota esenca stvarstva in da smo ljudje to esenco zlorabili in da so zaradi te zlorabe grdota, odtujenost in konflikt center sveta.
Tuitta zanima, če imel Platon prav, ko pravi, da so umetniško delo, stavba, glasba ipd. že skoraj religijska izkušnja, in ali je torej neveren človek sploh zmožen ceniti lepoto. Scruton spet vzame primer s Kanta, ki je bil na svoj način veren a zelo skeptičen. Zdelo se mu je čisto mogoče, da človek ne verjame v Boga in ne zavzema formalne verske pozicije, popolnoma nemogoče pa je po njegovem, da bi človek zanikal lepoto. V tej luči je zanimivo je tudi stališče Lorda Byrona, ki je menil, da je lepota nadomestilo Božanskega.
Je lepota intelektualna, fizična ali mistična? Scruton intelektualno dimenzijo lepote odkriva v tem, da nas pritegne do te mere, da premišljujemo njen pomen. Lepota ima tudi fizično komponento, saj nas zadovolji že na senzorni ravni, ker nam je večkrat dovolj že, da poslušamo glasbo, gledamo skladnost oblik in barv, poslušamo ritem besed, ki tečejo skozi naše misli. Lepota je tudi mistična, ker je večkrat ne znamo ubesediti. Za Beethovnovo simfonijo denimo ne moremo do kraja izraziti, na kak način se nas nekje v naši globini dotika.
Marca Tuitta zanima, ali naše dojemanje lepote ne izvira bolj iz odkrivanja čutenj drugih ljudi kot iz kakršnekoli globine sveta. Scruton odgovarja, da je vprašanje, ali je lepota v svetu ali v nas samih, dihotomija. Zato lahko preprosto rečemo, da je lepota nekje vmes. Gre za neke vrste soglasje. Če namreč o neki stvari vsi čutimo enako, odraža to resnico o naših čustvih, hkrati pa s tem tudi postavljamo čustva v svet. Vsi čutimo enako o posilstvu, umoru in podobnih zločinih in zanje pravimo, da so napačni. Podobno je pri priljubljenosti lepih stvari, trudimo se doseči sporazum. Nikoli si ne želimo biti sami v svojem mnenju o lepoti in v tem smislu je lepota do neke mere tudi objektivna.
Subverzivnost umetnosti in zanimanje za lepo kot nagnjenost k etičnemu
Kako pa je z subverzivno naravo umetnosti, ki je bila vedno prisotna, je zanimalo Tuitta. Obstajajo dela, ki nimajo zavor in niso primerna, a vseeno zbujajo zanimanje. Roger Scruton odgovarja, da je tudi subverzija del umetnosti, saj človeka zbeza iz njegovega naravnega občutenja moralne biti. Spolnost, spolna privlačnost to očitno lahko doseže. Lepota objekta in tudi umetniška dela, ki imajo učinek izprijenosti, se s tem učinkom poigravajo. Pomemben je način, kako umetnost uporablja učinek izprijenosti in ga pretvori, ko nas skozi najbolj ogabna čustva vodi tako, da lahko občutimo privlačnost teh čustev, a nas vseeno zadržuje in jih uporablja tako, da nas dviga kvišku. To je gotovo nenavadno in težko razložljivo.
Ali so ljudje, ki cenijo lepo, bolj nagnjeni k temu, da imajo moralna načela in vrednote je zanimalo Marca Tuitta. Vprašanje podkrepi s Kantovim mnenjem, da imajo ljudje, ki se zanimajo za lepo, moralno predispozicijo dobronamernosti. Scruton, si želi, da bi bilo to res, vendar ne more mimo številnih grozljivih primerov, da tej Kantovi tezi nasprotujejo. V koncentracijskih taboriščih so bili stražarji, ki so zvečer poslušali godalni kvartet v izvedbi ljudi, ki so bili naslednji dan ubiti v plinski celici. To so globoki paradoksi, pa vendar smo medtem, ko občudujemo nekaj lepega, zmeraj preplavljeni z občutkom, ki nam pravi, da je za to vredno živeti in da je dobrota nekje v samem bistvu. Scruton prizna, da nima odgovora na take negativne paradoksalne primere. Doda pa, da krščanski in islamski teologi menijo, da imajo lepe stvari moč, da nas moralno in duhovno spremenijo. Scruton verjame v to moč lepote, a opaža, da to pogostokrat ne deluje in doda, da lahko ljudje vzamejo samo ugodje lepih stvari, moralni poduk pa pustijo vnemar.
Zakaj ljudje zbiramo lepe stvari? Morda zaradi tega, ker jih hočemo ob sebi, zato ker hočemo posedovati njihove kvalitete, ali je zaradi spoštovanja, zanima Marca Tuitta. Roger Scruton pravi, da nekaterih stvari ne moremo posedovati, kot na primer simfonije, druge spet lahko kot na primer sliko. Imamo nekaj moralno dobrih razlogov, zakaj posedovati sliko, a tudi moralno slabše razloge. Moralno dober razlog je, da nam je slika všeč, moralno slabši pa, da sliko kupimo kot investicijo, ker jo bomo lahko dražje prodali. Scruton je mnenja, da se ravno zaradi tega, ker so slike predmeti, ki jih lahko posedujemo, stvari zapletajo in postavljajo vprašanje, zakaj jih ljudje želijo imeti. Ljudje smo sumničava bitja, doda Scruton. Ko gremo na obisk k nekomu, ki ima doma polno dragocenih umetnin, se pogosto vprašamo ali so mu res všeč ali jih ima samo zato, ker so dragocene, in podvomimo v lestvico njegovih vrednot.
Kaj pravita o lepem evolucijska psihologija in Charles Darwin
V pogovoru Marc Tuitt omeni teorijo evolucijske psihologije, ki govori o potrebi stvari narediti posebne, in doda, da s to teorijo razlagajo tudi potrebo po ritualih. Scruton razloži, da se zaradi te potrebe ljudje zbiramo pri ritualih, kjer tvorijo skupnost. Z rituali obeležujemo razne prehode kot so rojstvo, smrt, poroka in podobno. S temi rituali ustvarjamo kolektivne izkušnje v svetu, v kateremu smo drug z drugim prepogosto v konfliktih. Eden od takih ritualov oziroma kolektivnih izkušenj je božič, ko se vsi zberemo, pozabimo na razlike in ugotovimo, da je skupnost pač najboljše kar imamo. Teorija o tem, kako narediti nekaj posebnega, dodaja Roger Scruton, pa razlaga tudi lepoto. Teorija evolucijske psihologije trdi, da je lepota način, kako stvari naredimo posebne. S tem se Roger Scruton ne strinja popolnoma, saj nam ta teorija premalo pove o lepoti v visoki umetnosti, pri tem navede primer Bacha, ki se je trudil dati instrumentom poseben zvok. Ampak pri tem ni šlo za posebnost zaradi posebnosti, temveč za čisto določeno posebnost, ki naravno izvira iz lepote.
Zanimiva v zvezi z evolucijsko psihologijo je teorija Charlesa Darwina, ki je v knjigi Spust človeka in selekcija opozoril na vprašanje razlik pri videzu moških in ženskih primerkov iste biološke vrste. Scruton se s to teorijo do določene mere strinja, a opozarja, da iz tega ni mogoče v celoti potegniti vzporednic z lepoto, saj bi tako umetnost zreducirali na nekaj manj pomembnega kot v resnici je. Misel Scruton razloži na primeru pavjega repa. Pav naj bi imel rep tako košat samo za to, da osvoji družico. Pavji rep naj bi bil sicer popolnoma nekoristen, še več, zaradi repa je pav še bolj izpostavljen plenilcem. Če Darwinovo teorijo o tem prenesemo na primer poezije ali petja, bi to pomenilo, da moški pesnijo ali pojejo, da bi bili privlačni za žensko. Kako potem razložiti, da tudi ženske pišejo poezijo in pojejo. Torej gre pri ljudeh za nekaj popolnoma drugega, višjega kot pri živalih. Ko Tuitt pripomni, da lepota naše spolno poželenje usmeri k posamezniku, vendar ne h kateremukoli, in vpraša, kako se to kaže, mu Scruton odgovarja, da je spolno poželenje univerzalno in je lahko usmerjeno v kogarkoli, ima tudi naravno nagnjenost, da je usmerjeno v eno samo osebo, in le takrat, ko je usmerjeno v eno samo osebo, se lahko zgodi polno spolno doživetje. Ko se zaljubimo poželenje dobi metafizični značaj. Oseba, ki jo izberemo izmed vseh ljudi, postane za nas nekaj popolnoma unikatnega. Nekaj podobnega je pri umetnosti, zgodi se na podoben način. Umetnost je čisto samosvoja in živi svoje življenje, nasičeno s svojo entiteto. Kar je torej ljubezen za spolno slo, je lepota za svete kraje, svete stvari, nadaljuje misel Tuitt in vpraša, kaj je pomembno za idejo svetega. Scruton mu odgovarja, da sta si izkušnja svetega in izkušnja lepega zelo blizu. Domala vsi verni ljudje ju hočejo združiti, ko na primer zgradimo cerkev ali naredimo oltar, je to vedno dar Bogu. Tudi najbolj neverni umetniki so čutili, da to delajo v dar vsemogočnemu. Roger Scruton pove, da izkušnja lepega in izkušnja svetega prebivata v sosednjih sobah, se prelivata druga v drugo. K temu bi težko kaj dodal.
Je bolj pomembna lepota vrhunske umetnosti ali vsakdanja lepota
»Če povsod stremimo po vrhunski lepoti, bi se lahko to končalo z estetsko preobremenitvijo. Glamurozne mojstrovine, ki bi ena ob drugi klicale po pozornosti bi izgubile svojo posebnost in lepota vsake od njih bi se spopadala z lepoto ostalih,« citira Marc Tuitt Rogerja Scrutona in ga vpraša ali je lepote lahko preveč. Scruton mu pritrdi in v smehu doda, da imamo galerije zato, da lahko umetnost omejimo. Razlika med med visoko umetnostjo in vsakodnevnimi izdelki in vsakodnevnimi estetskimi efekti je po njegovem ogromna. Kljub temu, da so naše sobe večkrat obupno razmetane, si želimo postaviti naše pohištvo tako, da bo všeč nam in drugim. Kakor se zdi to vsakodnevno prizadevanje za lepo Sizifovo delo in se morda zdi nesmiselno, je za nas vseeno bolj nujno in potrebno kot veličastna dela visoke umetnosti. Lahko si predstavljamo civilizacije brez visoke umetnosti, nikakor si pa ne moremo predstavljati civilizacije brez vsakodnevne estetike, ki je všečna do te mere, da se družina zbere okoli mize in ima občutek, da gleda nekaj harmoničnega. Potrebno je ločiti ti dve vrsti lepega.
Tuitt omeni, kako nas ornamenti osvobajajo tiranije uporabnosti, nas obogatijo s harmonijo, nam zbujajo občutek domačnosti in nas opominjajo, da imamo več kot samo praktične potrebe, saj ne le jemo in spimo, ampak imamo tudi moralne in duhovne potrebe. Ko so vse te potrebe zadovoljene, smo zadovoljni tudi mi. Tudi to je razlog, da postavljamo božična drevesca in ostalo dekoracijo. Scruton misel dopolni s tem, da imamo ljudje potrebo po neuporabnem, ker se celo življenje trudimo biti koristni in početi koristne reči. Vedno znova se nam postavlja vprašanje, zakaj to počnemo. Na drugi strani pa obstaja ornament, ki nima nobene namembnosti in obstaja samo, da obstaja in nas opominja, da tudi za nas ni nujno, da smo neprestano uporabni.
Vprašanje, ali je bolj pomembna vsakdanja lepota ali lepota velikih umetniških del, ocenjuje Roger Scruton za še posebej pomembno, ko govorimo o arhitekturi. Imamo stavbe, ki so res monumentalne in nam jemljejo dih, ampak večina stavb ne more biti takih. Večino stavb stoji, ker jih potrebujemo. Lepota ulic in hiš je kot vsakodnevna lepota zelo pomembna, ko govorimo o domovanjih. Pri tem Marc spomni na modo in vsakodnevne aktivnosti. Scruton pove, da je moda prerasla v posebno smer in ima v sebi močno privlačno silo, ki nas kar potegne vase. Res je, da je moda včasih nenavadna in čudna, ampak navsezadnje nekaj postane moda zato, ker se ljudje za to navdušijo. Moda je nekaj kolektivnega, ne moremo biti modni zgolj tako, da smo samosvoji, prisotna je tudi neka emocija množice. Ob predstavitvah novih kolekcij vlada neko kolektivno navdušenje. Nekaj podobnega kot v modi se dogaja tudi v visoki umetnosti, ko pomislimo na njeno evolucijo in različne sloge. Vsak slog naredi prostor za nova izražanja, za široko paleto stvari celo z mejami teh slogov.
Kič in avantgarda
Če standardi lepote obstajajo in se ne nanašajo na lastnosti objekta, ki jih predlaga kritik, v bistvu pogovor o okusu bolj odseva karakter kritika, ki je ta pogovor sprožil, odpre Marc Tuitt novo poglavje. Roger Scruton pove, da ima v zvezi z okusom pomembno vlogo razlikovanje, in da je kritik tisti, ki pove, kaj si je vredno ogledati in kaj ne. Izpopolnjevanje okusa in zmožnost vključevanja sodb v širši pogled na življenje, oboje se nujno zahteva od kritika. Izpolnjevanje teh zahtev privede do tega, da enemu kritiku zaupamo bolj kot drugemu. Kritik se trudi delo in okus ozavestiti, zato ni nepomembno kakšna oseba je.
Vprašanje standardov lepote in okusa
So ljudje poklicani izražati osebni okus v javnem prostoru, sprašuje Tuitt. Denimo, če ima sosed na fasadi kičasto morsko deklico. Scruton odgovarja, da to ni lahko vprašanje, z njim pa se srečajo vsi načrtovalci prostorov. Potem navede primer ameriškega hipija, ki je kupil hišo v urejeni ulici Oxforda, z elegantnimi hišami. Skozi streho svojega stanovanja je zmontiral jeklenega morskega psa, kako se potaplja vanjo, ker se mu to zdelo zelo zabavno. Nastal je hud spor, saj so sosedi menili, da je estetsko uničil ulico in so se zaradi tega pritoževali. Stvar je prišla celo na sodišče, kjer je ameriški hipi tožbo dobil, saj je morskega psa opredelil kot umetniško delo. K sreči je kmalu po sodbi hišo prodal in se odselil nazaj v Ameriko. Scruton v tej zgodbi simpatizira s sosedi, saj meni, da ne moreš kjerkoli početi česarkoli in da ima okus opraviti tudi z lepimi manirami.
Scruton meni, da večina ljudi, ki so občutljivi za umetnost, verjame, da kič obstaja, da se ga je treba izogibati in da ne moreš biti hkrati velik umetnik in proizvajalec kiča. Čeprav se Jeff Koons pretvarja, da je velik umetnik, po Scrutonovem mnenju še vedno proizvaja zgolj kič. Jeff Koons ostaja plehek in čeprav sam zagotavlja, da so njegove stvaritve kič, saj to ne spremeni dejstva, da so res kič in to tak kič, ki ne more biti nič več kot kič. Koons uporablja najnižja čustva, jih polakira in s tem izjavlja, da so ta čustva v redu. V človeka se sploh ne poglablja.
Vprašanje figuralike v umetnosti
O avantgardi in kiču govori tudi članek Clementa Greengerga iz leta 1939, ki po mnenju Marca Tuitta kaže, da je Greengerg zagovarjal stališče, da je figuralna umetnost mrtva in ne more proizvesti ničesar novega več, ampak je možno le kopiranje, ponarejanje ali pastiš (citiranje oziroma izposoja elementov različnih stilov), zato se moramo premakniti naprej proti moderni umetnosti. Roger Scruton doda, da je s tem mišljen premik k abstrakciji.
Problem kiča je resničen, nadaljuje Scruton, zato so mnogi podobno kot Greenberg zagovarjali stališče, da ne moremo narediti nobene figurativne umetnosti več, ne da bi bila kič. Takšno razmišljanje je bilo v veljavi dovolj dolgo, da so figurativno umetnost zamenjali abstraktni impresionisti kot je denimo De Kooning. Zacementirani v tako razmišljanje se njegovi zagovorniki niso imeli priložnosti srečati z drugačnim okusom. Tako so spregledali umetnike kot sta Edvard Hopper in Andrew Wyeth.In ni malo takih, ki zdaj, ozirajoč se nazaj, ugotavljajo, da je bil to absurd. Hopper je imel veliko povedati o življenju v ameriških mestih in to je upodobil na lep način, a to življenje hkrati preizpraševal. Z njim se je figuralika vrnila in ustvarjalci se odpirajo figuraliki, ne da bi bili kičasti.
Pomenljivost umetnosti in lepota
Na vprašanje, ali je lahko umetnost pomenljiva ne da bi bila lepa, Scruton odgovarja, da ima lepota vzvišeno vrednost, ni pa to edina vrednost. Pri nekaterih umetniških delih nas bolj nagovori resnično tragična dimenzija kot njihova lepota, pri drugih morda nagovarja resnična komičnost. Za kak Dickensov roman, pri katerem se smejemo od začetka do konca, ne pomislimo, da bi bil lep, ampak da je res smešen. Imamo tudi umetniška dela, kjer občudujemo v večini grdoto, seveda gre za posebno vrsto grdote. Ko gledamo Goyevo sliko Tretji maj, eksekucijo upornikov, smo zgroženi, ker je tako resnična v marsičem, recimo, ko slika obup in strah na obrazih žrtev. Za tako sliko ne moremo reči da je lepa, ker prikazuje strašne, grde epizode. Na moremo pa niti reči, da je grda, saj nenazadnje grdota tega, kar se dogaja, sovpada z estetskimi vrednotami slike.
Marca Tuitta zanima, zakaj Skruton meni, da je za slike, pesmi, stavbe povezava z lepoto tako pomembna. Morda v njih najdemo nekaj, česar nam ne more dati nobena druga stvar? Scruton odgovarja z vprašanjem, ali bi bilo življenje brez vsakršne izkušnje lepote sploh vredno živeti, in doda, da je ljubezen seveda pomembna, slavljenje Gospoda prav tako. Tudi mnoge druge stvari so pomembne ampak, če ne bi bilo lepote, bi nam manjkalo nekaj velikega. Lepota se pojavlja v slikah, glasbi, arhitekturi in tudi v naravi. So ljudje, ki ne cenijo umetnosti, za njih glasba nič ne pomeni, ne razumejo, zakaj ljudje slikajo, za njih so stavbe le objekti, in lahko bi se vprašali, kaj vse zamujajo. Ampak Kant bi odgovoril, da taki ljudje vseeno ne morejo živeti brez lepote; če je ne vidijo v umetnosti jo najdejo v naravi. Takšni ljudje ločijo med lepo ptico in tisto neskladno.
Funkcionalnost in lepota
Stališče Louisa Sullivana je, da lepota nastane, ko oblika opravlja svojo funkcijo, in da lepoto doživimo, ko vidimo funkcijo v akciji. Tuitta zanima ali bi morali lepoto v arhitekturi obravnavati ločeno od funkcionalnosti. Scruton na to vprašanje odgovarja z ja in ne, ker meni, da so izključno funkcionalne stvari vedno vprašljive, zato želimo, da so odobrene še na kakšen drugačen način. V arhitekturi je na stotine funkcionalnih detajlov. Na drugi strani imamo Gaudijevo arhitekturo v Barceloni, ki je čista nefunkcionalna nesmiselnost, ki traja v neskončnost, ob njej pa smo ljudje navdušeni in ganjeni. Scruton meni, da se je Sullivan lotil vprašanja z napačne strani, saj sta oblika in funkcija povezani; funkcija sledi formi in ne obratno. Na primer za prostor, v katerem smo, vedno znova najdemo novo uporabnost. V starem in spodnjem Manhattnu so ljudje ohranili stare stavbe, ker so jim bile všeč. Zaradi potreb pa se je njihova funkcija večkrat spremenila. Stavbe so se ohranile zaradi lepote. Lahko bi rekli, da so obliko druga za drugo napolnjevale različne funkcije. Tuitt oceni, da je to argument v prid trajnostnega razvoja. Scruton pa doda, da so danes zgrajene stavbe ekološka katastrofa, ker jim ne bo mogoče spremeniti funkcije, ne da bi bili primorani ob tem popolnoma spremeniti formo in spomni na primer londonske stolpnice z imenom Walkie Talkie, ob kateri se vpraša, kake bodo ekološke in ekonomske posledice njene rušitve.
Načrtovanje in mesto lepote v njem
Nekoč je obstajal sporazum o tem, kaj je lepo v arhitekturi, in ta sporazum je v vzhodni klasični tradiciji, kjer je bila originalnost v drugem planu, trajal kar dosti časa. Romantično gibanje je začelo idejo o velikanih in izvirnosti. Marc Tuitt prosi Scrutona, naj pove kaj o vzorcih, ki so jih ljudje uporabljali pri oblikovanju. Scruton odvrne, da je romantična predstava o genijih za zgodovino estetike seveda zelo pomembna, ampak vloga genija v arhitekturi je zelo zapletena. Seveda obstajajo geniji kot je Michelangelo in podobni, ki so iznašli oblike in kompozicije, na katere ni nihče prej pomislil in so se presenetljivo izkazale, seveda pa si ne želimo posegov kot v primeru morskega psa na strehi. Kar resnično potrebujemo so red, disciplina in ponovljivost. Pomislimo na lepo ulico. Lepe ulice so skoraj vedno narejene iz ponovitev. Prav oblika, ki jo je moč ponoviti, zahteva genialnost. Za beneško okno, ki ga je domislil Cesario, vsi vemo, da se ga da ponoviti. Oseba, ki naredi tako okno, resda ni genij, vsekakor pa dela to, kar mora. Presoja in usklajevanje teh dveh stvari, potrebe po kreativni gesti, ki izdeluje dele stavb na eni strani, in zmožnost izdelave teh delov v celotni kompoziciji na drugi strani, se zdi Scrutonu eno temeljnih vprašanj, s katerimi bi se morali arhitekti soočiti.
Veliko različnih slogov ali več harmonije?
John Ruskin trdi, da se preveč dogaja, da je preveč različnih slogov in da potrebujemo več harmonije. O tem Scruton meni, da je harmonija nekaj, kar si vsi želimo, vendar so stavbe lahko v harmoniji, tudi če so v zelo različnih slogih. Seveda pa morajo izkazovati nekaj medsebojnega spoštovanja. Britanska knjižnica, ki jo je načrtoval Colin Wilson, in stoji poleg železniške postaje Sant Pancras, se odlično vklaplja v prostor čeprav je povsem moderna. Stavbi Britanska knjižnica in železniška postaja Sant Pancras sta ohlapno grajeni in izkazujeta spoštovanje ena do druge. Na eni opečnate stene in kvazi gotski slog, na drugi opečnate barve stene in majhni stolpci …
Bi lahko trdili, da so inženirji spremenili arhitekturo tako, da so stavbe, ki so bile prej dekorativne, postale bolj funkcionalne, ali so zgolj sodelovali v tem procesu? Je pilaster, ki kar naenkrat ni imel nobene funkcije razen dekorativne, res zlagan kot so mu očitali, ker bi vendar moral nekaj početi, zanima Marca Tuitta. Roger Scruton pove, da je to podobno trditvi Louisa Sullivana, da forma sledi funkciji, in da je Ruskin res menil, da je potvorba stvari neke vrste greh. Potvorba recimo stebra, ki se dela, da je steber, v resnici pa je žleb za vodo je primer nečesa v resnici žaljivega do bogov. Hkrati pa Scruton opozarja, da lahko postanemo pri tem preveč puritanski, in omeni secesijo v Belgiji, kjer stebri, ki naj bi nosili strop, z njega visijo in so dekoracija razkošja. Predstavniki gotskega preporoda kot sta Pujan in Ruskin so imeli prav glede načina, kako gotika uporablja detajle v velikih gotskih cerkvah, kjer so detajli tudi funkcionalno potrebni. Če bi bili samo naslikani, ne bi delovali, ker je poanta gotskih cerkva dvigniti spomenik k Bogu, to pa lahko pokažeš z dvignjenimi stvarmi, ki bi sicer morale pasti navzdol.
Marc Tuitt se dotakne različnih slogov ter njihovega ravnovesja, reda, zmogljivosti, elegance. Vse to so gradniki, ki lahko pomagajo narediti stvari lepe in harmonične, ampak nobeden od njih ni vezan zgolj na posameznost in slog. Zanima ga ali Scruton meni, da je slog v arhitekturi pomemben, slednji pa odgovarja, da seveda je, saj je tudi odsotnost sloga slog in pomanjkanje sloga vznemirja ljudi. Slog stavb brez sloga je škatla. Povsod po Angliji lahko najdete te ’škatlalandije’, ki spominjajo na škatle za čevlje in majo ta teden napis Asada in naslednji teden pa morda Boots. Tak način razvoja naših mest ljudi vznemirja. Moramo se potruditi, da umestimo stvari v okolje, in slog je en od načinov, kako to narediti.
Pastiš v arhitekturi
Na kitajskem obstajajo mesta, ki so kopije evropskih mest. Tam najdemo kopijo Tower Bridgea pa kopijo Eiflovega Stolpa. Na Japonskem najdemo kopije nizozemskih vasi iz 20. stoletja. Tuitt vpraša Scrutona, kaj meni o pastišu pri načrtovanju prostora. Scruton odgovarja, da je kopiranje eno, pastiš pa drugo. Pastiš je imitacija nečesa, ne da bi tisto stvar ponovili, gre za to, da želimo s pastišem doseči isti učinek. Tuitta zanima ali je replika nizozemskega historičnega mesta na Japonskem v resnici lepa tako kot original, ali gre za drugačen tip lepega. Roger Scruton odgovarja, da gre za vprašanje podobno tistemu, ali replika Leonardove Giaconde v našem stanovanju resnično tako lepa kot je lep original v Louvru. Nagibamo se k negativnemu odgovoru, ker je ena od obeh izraz drugačnega duha in drugačnega življenja kot druga. Po eni strani imamo radi Pariz, ker resnično odseva zgodovino življenja mesta, ki je zraslo tam, za razliko od imitacije Pariza na Kitajskem, ki je samo kulisa, za katero se dogajajo čisto druge stvari. Če pa pogledamo z druge strani, izvira potreba po teh reprodukcijah iz tega, da je ljudem blizu življenjski slog, ki jim je bil sicer odtujen. Ljudje ne morejo živeti v Šanghaju kakršen je danes, ker je zastrašujoč, zato je tam nastalo gibanje, ki želi imitirati, kar ima Evropa. Če torej ne moreš narediti nekaj novega, kar bi dajalo ljudem občutek domačnosti, je druga sprejemljiva stvar, da narediš pastiš, zato ker je ta slog nekoč že bil za nekoga domač. Seveda pa je še zmeraj bolje, če uspeš narediti nekaj drugega, kar vzbuja domačnost.
Scruton omeni primer mesta Pundbury v Angliji, ki je bilo zgrajeno kot pastiš. Tuitt pove, da je bil v Pundburyu in da si je na trenutke rekel to pa je zelo lepa majhna ulica, opazil pa je tudi stvari, ki so ga zmotile. Opazil je detajle, ki so bili zlagani in se ni mogel znebiti misli, da so za tistimi tradicionalnimi fasadami jekleni okvirji. Prav to je problem, na katerega je opozarjal Ruskin – zgradbe ne bi smele lagati. Na pripombo, da je vse videti kot kulisa Scruton odvrne, da je to res, ampak da to mesto ustvarja delovna mesta in je načrtovano na tak način, da je mešana uporaba ravno v osrčju mesta, zato imajo ljudje možnost to mesto spreminjati, s tem pa delajo mesto resnično. Tu in tam deluje mesto res zlagano, a morda bo ta košček kdo prevzel ga prenovil in iz njega naredil kotiček. Kotički so zelo pomembni. Eden od problemov estetike modernih domovanj je ta, da nimajo teh kotičkov. Modernistične stavbe nimajo prostorov, ki se bodo spremenili, da bi iz njih naredili na primer kotiček za kavo, ki bo za skupno rabo in se bo morda spremenil v nočni klub in potem v kaj drugega in tako dalje. Če pa ustvariš okolje, kjer se ljudje počutijo domače, jim daš možnost, da stvar posvojijo in prilagodijo in verjetno bodo na koncu v Pundburyu zrasli ti čarobni kotički, ki bodo to umetno mesto spremenili v resnični prostor.
Slog zgradb v Pundburyu ni tisti, ki stvari dela uspešne, meni Tuitt. Ulice, stolpnice, kotičke lahko naredimo skoraj z vsakim slogom. Scruton odgovarja, da seveda lahko uporabimo katerikoli slog, ampak ena od lekcij, ki bi se jih lahko naučili iz projekta Pundbury, je, da lahko odmislimo ogromno stvari neoklasicističnega sloga, a še zmeraj ima slog ogromno dobrih plati za to mesto. Še vedno ustvarja občutek kraja. Moramo pa biti previdni, ker vsi slogi niso taki, da bi dajali ljudem občutek prostora domačnosti.
Kako preseči odpor do napredka?
Scruton meni, da je razširjeni odpor do napredka moč preseči z načrtovanjem prostora, ki postavlja lepoto v samo jedro. Ljudje zavračajo napredek večinoma na nivoju estetike. Kadar napredek uničuje prostor, ko se vanj ne umešča in vanj ne sodi, imajo ljudje legitimno pravico do pritoževanja. Veliko vprašanje je torej, kako lahko dosežemo, da bodo ljudje postavili lepoto na vrh lestvice vrednot. O načrtovanju mest se moramo pogovarjati z vsemi zainteresiranimi skupinami in videti, kakšen koncept lepote bodo sprejeli. Potrebno je govoriti z arhitekti, urbanisti, razvijalci, a še bolj pomembno je, da govorimo z ljudmi, da ugotovimo, kaj si ljudje želijo. Seveda ljudje delamo napake, lahko smo neumni in si želimo napačnih stvari, čez dvajset let pa ugotovimo, da je bilo to nespametno, a večinoma v demokraciji ne moremo ignorirati, kaj si ljudje želijo. S filozofskega stališča želi Scruton na prvo mesto postaviti idejo lepote in njenega pomena. Meni namreč, da smo ljudje bitja, ki so usmerjena v lepoto in da tega v načrtovanju in še posebej v arhitekturni stroki nismo dovolj upoštevali. Stvari moramo premisliti ponovno, in obnoviti dialog z običajnimi ljudmi.
Marca Tuitta zanima, kaj odgovoriti ljudem, ki se ne strinjajo, da imata načrtovanje in kriza domovanj kaj opraviti z estetiko, saj menijo, da so vzroki problema v ceni zemljišč, bogastvu in izkoriščanju in da ukvarjanje z estetiko odvrača pozornost od vprašanja, ki ga je potrebno rešiti najprej. Scruton odgovarja, da so cene gradenj seveda pomembne, če hočemo dovolj domovanj za ljudi, vendar tega ni mogoče ločiti od estetike. Eden od razlogov, da v Veliki Britaniji ni dovolj zgrajenega, je tudi razširjen odpor proti zgrajenemu, ki ne prihaja samo od bogatih ljudi, prihaja tudi od brezdomcev in mladih ljudi, ki so bolj v neposrednem stiku s stavbami in napredkom v zgodovinskih mestih, kot pa starejši ljudje. Postavlja se vprašanje, kako preseči ta odpor. Seveda so tudi drugi problemi, med temi cena zazidljivih zemljišč, ki predstavlja največji strošek gradnje. Posledično se ljudem kvaliteta in slog stavbe zdita manj pomembna. Vprašanja estetike ne moremo izolirati od ostalih vprašanj, zato bo treba upoštevati vsa. Scruton prizna, da ne pozna rešitve vseh problemov načrtovanja, a se mu zdi, da bi bilo dobro, če bi dosegli vsaj to, da bi lepoto spet postavili v srčiko načrtovanja.
O osebnem okusu in iskanju sporazuma
Marc Tuitt ugotavlja, da Scruton močno poudarja pomen sloga v arhitekturi. Potem našteje različne sloge kot so klasični, gotski, islamski, egipčanski … Zanima ga ali bi po Scrutonovem mnenju morali kateremu od njih dati prednost, ga v javnosti bolj promovirati z vidika estetike in lepote. Scruton pove, da je njegov osebni okus eno, splošni sporazum pa drugo . Najlažji način, da do sporazuma pridemo je, da pustimo vprašanje sloga kar se da odprto. Osebno meni, da ni sloga, ki bi mu morali dajati prednost, da pa imamo čudovite primere, iz katerih bi se morali učiti, in da take primere najdemo v Knjigi klasičnih vzorcev, kjer vidimo, kako lahko naredimo ulice, kako lahko harmoniziramo stolpnice ipd.
Scruton opozarja na zmoto, da je mogoče slog preprosto izumiti. To je popoln nesmisel. Klasični slog se je razvijal dva tisoč let z intenzivnim premišljevanjem od akropole do železniške postaje Paddigton. Vprašanje je, kaj se hočemo naučiti iz teh primerov. Doda, da ne bi bil rad vodja kake skupine, da bi ji diktiral, a po drugi strani vendarle verjame, da njegov pogled ni preprosto eden iz med mnogih, ampak je pogled visoko izobražene osebe, ki si resnično prizadeva razumeti stvari. Zato ne more reči, da je nekaj zgolj njegovo mnenje, čeprav svojih pogledov noče nikomur vsiljevati.
Roger Scruton za zaključek svetuje študentom arhitekture naj gredo naokoli, si stvari ogledajo in tiste, ki se jim zdijo lepe, narišejo. Z risanjem učimo oko, kako videti stvari. Ruskin je rekel, da stvari ne bomo nikoli videli, če jih ne bomo poskusili narisati. Čeprav Scruton meni, da je Ruskin nekoliko pretiraval, se mu to kljub temu zdi dober nasvet. Gotovo se s tem naučimo več, kot če samo sedimo za računalnikom in izumljamo pisemske ovojnice.
Slikovni viri:
https://www.hippopx.com/sl/peacock-peacock-wheel-bird-nature-spread-beat-rad-rear-view-75828
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:The_Headington_Shark,_New_High_St,_Oxford_(250129)_(9456184372).jpghttps://www.flickr.com/photos/thegirlsny/2599923366
https://www.hippopx.com/hr/white-terrier-sculpture-wood-polychromed-jeff-koons-251579
https://www.flickr.com/photos/profzucker/23825058043
https://www.flickr.com/photos/gandalfsgallery/23332952983https://www.flickr.com/photos/kebpix/6198741820https://www.flickr.com/photos/andyz/30531469
https://www.hippopx.com/sl/familia-segrada-cathedral-basilica-ceiling-barcelona-familia-gaudi-424646
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Walkie-Talkie_-_Sept_2015.jpg
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Wilton_House_facade.jpg
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:The_First_Book_of_Architecture_MET_DP337467.jpg
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:British_Library_courtyard_from_adjacent_hotel_-_geograph.org.uk_-_1730741.jpg
https://commons.wikimedia.org/wiki/File:Shops_in_Poundbury_-_geograph.org.uk_-_1769953.jpg
