Arvo Pärt je na seminarju pravoslavne teologije Svetega Vladimirja delil misli iz svojega dnevnika. »Ali si se že zahvalil za ta neuspeh?« Kot se natančno spominja Arvo Part, je te nepričakovane besede 25. junija 1976 izrekla mala deklica. Pärt je sedel na klopci samostanskega dvorišča v senci grmovja, s svojim notnim zvezkom. »Kaj delaš?
Kaj zapisuješ tu notri?« ga je vprašala deklica, ki je bila stara približno deset let. »Trudim se napisati glasbo, ampak ne uspeva mi,« ji je odgovoril. Nakar ga je deklica nepričakovano vprašala »Ali si se Bogu že zahvalil za ta neuspeh?« Arvo Pärt ob tem dogodku v dnevniku premišljuje: »Najbolj občutljiv instrument je človeška duša, naslednji je človeški glas. Nekdo mora očistiti dušo, dokler ne zazveni. Skladatelj je glasbeni instrument in hkrati izvajalec na tem instrumentu. Instrument mora biti uglašen, da lahko zveni. Treba je začeti s tem in ne z glasbo. Skozi glasbo lahko skladatelj preveri, ali je njegov instrument
uglašen in v katerem ključu je uglašen. Bog je stkal človeka v maternici njegove matere počasi in premišljeno. Umetnost, mora biti rojena na podobne način. Biti moram kot berač, ko pišemo glasbo; karkoli, kolikor koli in kadarkoli mi Bog da. Ne bi smeli žalovati, ker napišemo malo in revno, ampak ker molimo malo in revno, ter gledamo hladno in živimo narobe. Kriterij bi moral biti povsod in samo, ponižnost. Glasba je moja prijateljica, vse razumevajoča, sočutna, odpuščajoča. Je uteha, robček, ki obriše moje solze žalosti in vir mojih solz sreče. Je moja svoboda in let, ampak tudi boleč trn v mojem mesu in duši in to me drži treznega in uči ponižnosti.«
Razmislek o tem, zakaj biti hvaležen za neuspeh
Zdi se, da v umetnosti prevladujejo tisti, ki se radi ponašajo in kažejo nase. Še več, zdi se, da si lahko umetnik dovoli vse, kar hoče. Besede Arva Pärta, ki poudarja povsem druge razsežnosti ustvarjanja, pa v to zmoto zarežejo kot britev.
Prvi poudarek: Dandanes velja, da je vse, kar naredi umetnik mojstrovina. Bolj kot izdelek ali njegovo sporočilo je pomemben podpis umetnika ali galerista. Biti hvaležen za neuspeh zato pomeni, biti hvaležen za samokritičnost, biti hvaležen za to, da veš, da še nisi prispel na cilj. Drugi poudarek: Umetnost se mora rojevati počasi in s premislekom. Arvo Pärt s tem kljubuje razvajeni publiki, ki hoče neprestano nekaj novega, v zameno pa namesto premišljene umetnosti dobi hitre domisleke, ki jih takoj padejo v pozabo. In zadnji a ne nepomemben poudarek: Vodilo umetnosti mora biti ponižnost. Umetnik ni lastnik navdiha, je le nagrajen z njim, ko dovolj dolgo in ponižno prenaša trn, ki ga opozarja, še ni prispel. A ko ga navdih sreča, ga v zanosu hoče deliti z ostalimi in takrat pozabi na vso bolečino in trud.
Slikovni vir:
