Tokratna razstavljavka v galeriji Fortunata Berganta, Veronika Vesel Potočnik, se nam predstavlja z razstavo, ki jo lahko razdelimo na dva sklopa – monokromatskega in barvnega – pri obeh pa je v ozadju zaznati zgodbo, pripoved.
V prvem sklopu lahko vidimo večinoma monokromne upodobitve naselji, industrijskih con in bivalnih prostorov, ki se spreminjajo v organizme, v žuželke, ptice, stroje, letala, ladje in ki zaradi odsotnosti ljudi delujejo kot bitja s svojo voljo. Slikarkine monokromne podobe nas soočajo z odtujenostjo arhitekture in tehnološkega napredka od ljudi, hkrati pa nas molče sprašujejo ali jih je moč prevzeti in spet počlovečiti. Ena od teh monokromnih slik po motivu spominja na upodobitev babilonskega stolpa renesančnega avtorja Pietra Bruegela starejšega. Slika slednjega je sicer barvna, a se njegov stolp podobno vzpenja v nebo. Babilonski stolp je prva zgodba utopije; podobna je zgodbi Atlantide, obe zgodbi pa se končata s polomom in razpadom. Druga slika, ki se imenuje Castle in the Air po slovensko Grad v zraku, je naslikana na dvoje papirjev, na papirju za akvarele sta upodobljena cvetje in grad; na paus papirju, ki je položen čez prejšnjega pa je upodobljeno drevo, kar učinkuje, kot da drevo nosi grad in se povezuje s proporcionalno zelo velikim cvetjem. Castel in the air nas spominja na zgodbo Jakec in fižolovo steblo, bratov Grimm. Utopije o mestu, zasnovanem tako, da bo človek živel kot v pravljici, kjer bo gos valila zlata jajca, se po navadi končajo z zmešnjavo jezikov in kaosom, kar tudi pomeni beseda babel. To zmedo in razbitost lahko opazujemo tudi na naslednjem delu avtorice – triptihu, ki prikazuje našo informacijsko družbo, kjer iz vseh dražljajev, ki jih sprejemamo, ne zmoremo več sestaviti celovite zgodbe. Sklop se nadaljuje z dvema barvnima slikama, ki delujeta kot zmnožek impresij večernih vedut modernih mest in klasične arhitekture. Te impresije težko razstavimo na posamezne elemente, kar nam daje učinek nadaljevanja, prav tako se avtorica tu poigrava z perspektivo in prostorskimi ključi, do te mere, da dobimo občutek plastenja prostorov, kjer deluje prostor kot objekt znotraj drugega prostora. Podobi delujeta neresnični a izražata globljo resnico našega dojemanja prostora, ki ga včasih dojemam po principu babuške, kjer pa ni vedno jasnih mej med eno in drugo sfero prostorov, ki se tu pa tam zamenjajo in celo prepletajo. Na sliki, ki nosi naslov Fiat voluntas tua II., so upodobljeni tovarniški dimniki in železne konstrukcije. Nenavaden naslov nas zmede, da ob podobi morda najprej pomislimo na tovarno avtomobilov, čeprav vemo, da je ta latinski izrek vzet iz Svetega pisma in pomeni Zgodi se tvoja volja. Postavlja nam vprašanje, čigava volja naj se zgodi.
Drugi sklop slik deluje pravljično, kot nekakšen spomin na preteklost. Na čas, ko so narava in arhitektura, igra otrok in delo v prostoru še imeli svoje mesto. Naravo avtorica slika z spretnostjo Matissa ali Hockneya, figuram otrok in živali pa daje posebno življenje, kot to obvladajo mojstrski ilustratorji pravljic. V tem sklopu nikakor ne moremo mimo slike Ti loviš, kjer se z otroki igra kuža, ki je hkrati posrečeno poosebljen a vendar deluje popolnoma naravno. Na sliki začutimo, kako otroci kužka dojemajo kot sebi enakega in se z njim igrivo skrivajo, plezajo in bežijo. Veronik Vesel Potočnik nas to razstavo popelje od težkih bivanjskih vprašanj, do preprostega a pomembnega veselja do življenja.
Slikarka Veronika Vesel Potočnik z razstavljenimi deli popelje gledalca od težkih bivanjskih vprašanj do preprostega a pomembnega veselja do življenja. In to je pomemben, čeprav ne edini, čar te postavitve.
