Akademska slikarka, Sonja Hrastnik Jančič, se nam tokrat predstavlja z deli, ki jih je na akademiji za likovno umetnost ustvarila v okviru diplomske naloge Vizualizacija čudežnega, s katero je leta 2015 diplomirala pri profesorju Hermanu Gvardjančiču. Gre za slike povezane s pravljicami. Naslovi razstavljenih del so Junak, Nov začetek, Odhod, Potovanje, Preobrazba, Venera in Drevo.
Slike, ki si jih boste lahko ogledali, so zasnovane ploskovno z omejeno paleto barv. Skoraj vse slike so omejene na zlatorumena, črna, bela in rdeča, razen pri sliki Drevo, kjer lahko vidimo še kakšno drugo barvo. Junak je naslikan monokromno na način piktogramov starih civilizacij, figura junaka je očiščena ozadja in nepotrebnih detajlov. Izstopa glava, ena ploskev so lasje, druga pa obraz, med obema ploskvama na sredini glave je uho, naslikano kot luknja, v katero prodiramo s pogledom. Na obrazu kraljujeta oko, ki meri naravnost v nas, in nos, ki kaže na dogajanje, ki se bo šele zgodilo. Junak je naslikan arhetipsko z iztegnjenimi rokami. Tako kot se z junakom lahko povežemo ali celo zlijemo v eno v pravljicah, se lahko zlijemo tudi s podobo junaka, ki ga je naslikala Sonja. Tako kot preko poslušanja pravljice vstopamo v pravljičnega junaka in prevzemamo njegove lastnosti – gledamo skozi njegove oči in preko ušes vpijamo arhetip generacij – se tudi pri opazovanju slike junaka godi podobno, njegov pogled zre v nas in nas izziva, da vstopimo vanj.
Slike so naslikane arhetipsko. Barve slike Nov začetek so zlatorumena, bela, črna in rdeča. Črna, ki naj tej sliki predstavlja moško naravo, daje sliki stabilnost in težo; v sredi prodira v belino in zlatorumeno, Kar daje sliki lahkotnost in nežnost. Slika brez beline in zlatorumene, bi delovala turobno in črnina bi se iz stabilnosti spremenila v statičnost. Bela in in zlatorumena pa bi brez črnine izgubili lahkotnost, in nežnost bi se razblinila v brezobličnost. V sredini formata sta figuri moškega in ženske, ki ležita v rdečem listju. Figuri sta obrobljeni z zlato konturo jajca. Slika Nov začetek, s svojo arhetipskostjo predstavlja ljubezensko spolni akt. Ženska z zaprtimi očmi in zlatorumenimi lasmi ustvarja mehko zibelko, gnezdece za moškega. Moški z odprtimi očmi in pozlačenim obrazom gleda, kako bi vstopil v ženski svet. Ženska v roki drži zlato jabolko, doto za novo življenje; v njem lahko vidimo rumenjak, iz katerega se bo razvilo novo življenje. Ženska je naslikana kot nosilka življenja. Na sliki sta še dva zavrnjena moška, ki odhajata. Oba sta popolnoma črna, kar kaže na arhetip, da ženska ne sprejme kogarkoli, ampak le tistega, ki se upa spremeniti, ki si upa na novo začeti, ki jo opazuje in se uči od nje. Takega moškega je pripravljena sprejeti vase in mu dovoliti, da jo zaznamuje in spremeni, da postaneta skupaj eno. Na sliki so štiri ptice, ki letijo stran. Moški ne lovi ptic, ki se nočejo ustaliti; zanima ga le ženska na sredini, golobica z gnezdom. Rdeči listi, ki so jih drevesa odvrgla, predstavljajo jesen, zrelo obdobje. Na sliki se rdeča barva pojavi še na vrhu slike, na robu belega stolpa, in upodablja večerno nebo, nebo, ki kaže na prehod, spremembo, nov začetek. Rdeče listje nam skriva arhetipe v podobi, pomeni odvreči staro in narediti prostor za novo, iz starih izkušenj črpati novo in ne nazadnje razgaliti se, biti samo v tem trenutku, brez obleke statusa, porekla le globoko ukoreninjen v zemljo, iz katere rasteš.[1]
Slika Odhod je naslikana iz zanimive točke gledanja, kadrirana je tako, da glavna figura, v nasprotju z naslovom slike, prihaja proti nam in ne odhaja od nas. Hiša in drevesa v ozadju so stvari, ki so nam znane, torej glavna figura zapušča zaznane stvari in odhaja v nam neznano. Na sliki sta še dve majhni figuri, ena z obrazom obrnjenim v levo in druga z obrazom obrnjenim v desno. Glavna figura ima obraz obrnjen proti desni strani formata. Mali figuri sta lahko njegova sinova, mlajša brata ali alter ega. Desni del formata v evropski kulturi beremo kot prihodnost, levi pa kot preteklost. Vse tri figure so naslikane tako, da z enim očesom zrejo v format z enim pa iz njega. Mali dve figuri stojita kot vkopani, kot da bi hoteli povedati, da ne glede na to, ali zreš v prihodnost ali preteklost, vedno zreš z enim očesom v neznano, z drugim pa znano. Glavna velika figura se zdi odločena, obrnjena je z obrazom v prihodnost in hodi po zlatorumeni poti iz formata, pred njim vidimo le zlate sadeže, proti katerim gre. To, čemur glavna figura kaže hrbet, je to, kar zapušča. Hodi pa proti temu, čemur mi kažemo hrbet. Ko pride do zlitja gledalcev z glavnim likom, se zgodi to, kar se pri odhodih vedno dogaja. Odhod v neznano je nujno vračanje k znanemu in ostajanje v znanem je vedno iskanje neznanega, to, od koder prihajamo nosimo s seboj, dokler nam ne postane znano.
Slika Potovanja sestavljata dva trikotnika. Prvega tvorita dve moški figuri in troglavi zmaj, drugega pa dva konca ladje in ženska figura z zaprtimi očmi. Okoli ladje, v kateri je ena od moških figur, vidimo štiri galebe, ki se bližajo vsak iz svoje strani. Tako meč kot jadro sta zlatorumene barve. Ženska figura je obdana z rdečim trakom, na katerem so bele in rdeče vrtnice. Slika je po eni strani zelo močno simetrična, po drugi strani pa kaotična, saj ni jasne smeri potovanja. Zdi se, da se junak vrti okoli izvoljenke, za katero ne vemo ali je mrtva ali le spi. Vrtnice lahko spominjajo na Trnuljčico, Afrodito ali kak drug ženski lik iz pravljic ali mitov. Vrtnice so simbol ljubezni a tudi žrtve in smrti. Prav tako čolnič simbolizira prehod v smrt. Zgodbe in miti nas učijo, da je za izvoljenko treba postaviti življenje na kocko. Slika Potovanje tako ne pripoveduje linearne zgodbe, ampak bitke s pošastjo nas samih.
Preobrazba je v umetnosti ena od večnih tem. Najdemo jo v literaturi (Kafkov Hrošč), v arhitekturi (Reichstag oblečen v belo blago), v glasbi (Labodje jezero), v kiparstvu (Picassovo kolo spremenjeno v bika), filmski umetnosti (Volkodlak)… Henri Matisse je v štirih globokih reliefih upodobil transformacijo Dafne v lovorikovec. Sonja Hrastnik pa se je transformacije lotila drugače. Na sliki poimenovani Preobrazba je upodobila spremembo ženske v ptiča ali obratno. Ženska z zaprtimi očmi deluje ujeta v telesu ptiča, ki z enim očesom zre proti nam in ne leti. Ujetost in nepremičnost ptiča sta nasprotje ptice, ki leti in je simbol svobode. To neskladje v upodobljenem spodbudi v gledalcu željo, da bi videl ptico leteti, da bi ženska odprla oči in vstala. Slika preobrazba nas pušča v napetosti in nas do te mere provocira, da sami iščemo, ugibamo, v kakšno smer se bo preobrazba zgodila.
Slika Venera, upodablja sedečo žensko s trebuhom, iz katerega seva rumeno-zlata krogla. V ozadju slike so na rumeno-zlati podlagi upodobljene vzpenjavke. Proge v sredinskem delu lahko gledamo kot valovanje morja ali brazde polja. Oboje se ujema z mitom o Veneri, ki se je rodila iz morske pene in je boginja plodnosti. Telo Venere ni upodobljeno seksapilno niti kot lepotni ideal. Z velikimi stopali deluje figura bolj zemeljska, stvarna, njeno telo bi prej pripisali kmečki zgarani ženski kot boginji erotike. Iz slike seva druga vrsta ljubezni in strasti, tista plodovita. Na sliki je telo, ki dela, ustvarja, rojeva, misli; nima ust, ki bi govorile, saj govorijo njena dejanja, nima ust, ki bi poljubljale, saj so njeni plodovi slajši.
Slika z naslovom Drevo, ki jo krasijo drugačni odtenki kot ostale slike, je sestavljena iz vodoravnih pasov. Pri tej sliki najprej opazimo korenine, nato deblo in šele na koncu krošnjo. Korenine segajo vse do kamenja in skal, ki so prikazane v prerezu. Listje, natisnjeno kot tapete, ki se prekrivajo med seboj, povzroča šumenje krošnje. Rečemo lahko, da pol slike prekriva krošnja in drugo polovico pa korenine. Ne moremo mimo tega, da povežemo sliki Preobrazba in Drevo, in sicer ne toliko po slogu kot po vsebini. Če Preobrazba izraža statičnost in ujetost, pa pri sliki Drevo lahko opazujemo, njeni ukoreninjenosti navkljub, obilo gibanja, vrveža; korenine kar silijo v tla in listje ne neha preletavati po zraku. Mit o Dafne, ki se spremeni v lovorikovec postane ob teh dveh podobah še bolj povedna. Ženska gibkost, ki hoče zbežati, a je spremenjena v drevo, ki se ukorenini, najde nov način premikanja, potovanja, izražanja. Kljub temu da z drevesa režemo lovorike in si jih polagamo na glave, njegovo ustvarjanje ni usmerjeno v dosežke, ampak se preprosto steguje za življenjem, tako v višine kot v globine, in se ne meni za vetrove, ki prišumijo. Taka je tudi ustvarjalna duša, ki ne more biti ujeta in mirovati. Zdi se, da je Sonja Hrastnik Jančič, četudi ne namenoma, ujela v slikah svojo ustvarjalno dušo in upodobila svoj portret.
[1] Ob tej sliki sem se spomnil na pogovor s Simone Rizkallah v pogovorni oddaji, ki jo vodi dr. Greg Bottaro. Ta v pogovoru pove, da so ženske usmerjene v to, da naredijo prostor ljudem, moški pa v to, da si ustvarijo prostor med ljudmi. Greg Bottaro nadaljuje, da ženski možgani dojemajo nastajanje osebe v njihovih telesih, moški možgani pa njeno
nastajanje izven njihovih teles. Simone Rizkallah pa je ob tem dodala, da si moški in ženske nismo različni zato, da bi ženske delale eno moški pa drugo, ampak zato, da bi se drug od drugega učili. Pogovoru v angleščini lahko prisluhnete na tej povezavi. https://www.catholicpsych.com/blog/e99?utm_source=activecampaign&utm_medium=email&utm_term=newsletter&utm_content=&utm_campaign=podcast
