Preciznost čopiča kot skalpela – Pogovor s slikarko Klariso Sipoš

Klarisa Sipoš je rojena na Ptuju. Po končani gimnaziji je študirala v Ljubljani in študij zaključila zaključila z magistrsko nalogo na Akademiji za likovno umetnost in oblikovanje.  Ob načrtovanju njene razstave v Galeriji Fortunata Berganta je nastal tale pogovor:

Sami pravite, da je bila za vas izbira študija težka a hkrati lahka. Kako to?

Kolikor daleč nazaj v otroška leta mi seže spomin, vem, da sem rada risala in se družila z domačimi živalmi. V spominu imam celo, da sem morala za domačno nalogo narisati, kaj mislim, da bom po poklicu, ko odrastem. Na prvi sliki je bila slikarka (punca z dolgimi lasmi pred slikarskim stojalom), na drugi pa sem naslikala veterinarko. Rapetost med poklicema je ostala in trajala. Tako zelo, da mi ena sama izbira ni zadoščala. Željo po veterini sem si nekoliko izpolnila po študiju slikarstva z izrednim izobraževanjem za veterinarskega tehnika.

Del te ’dvojne ljubezni’ bomo lahko videli na vaši razstavi?

Na moji razstavi si lahko ogledate slikarska dela, ki se med seboj povezujejo z motivom risa. Najstarejša slika je nastala v prvih letih mojega študija. Med slikanjem tega kanadskega risa sem se zaljubila v te mačke. Tako me je ris začel spremljati skozi moja nadaljnja slikarska leta. Tehnike slikanja pa so različne; od olja do akrila in digitalnega medija, ki se ga zadnja leta najbolj poslužujem.

Za razumevanje vaših del je dobro poznati razliko med ’fotorealizem’ in ’wildlife’ umetnostjo? Nam lahko poveste za kaj gre prti tem?

Fotorealizem je splošno precej razširjen med umetniki. Pri tem žanru je fotografija ključnega pomena, saj olajšuje proces dela. Z njo si umetnik pomaga ’osvežiti’ spomin na to, kako nekaj določenega izgleda in mu ni potrebno vsega delati po spominu. V tem primeru je fotografija bolj referenca in ni mišljeno, da se jo popolnoma prekopira.

V slikarskem žanru, ki ga opisujemo kot wildlife umetnost, pa gre za upodabljanje divjih živali. Žanr je zelo priljubljen v Združenih državah Amerike, kjer se je zelo razširil in dotaknil ljudi. Tega v Sloveniji žal ni.

Zakaj ste se odločili za tak tip slikarstva?

Stil slikanja, ki ga uporabljam je zame skoraj samoumeven saj izhajam iz karakterja, ki ga posedujem. Za realistične poteze so potrebne mirne roke in natančnost. Lahko bi rekla, da je ta preciznosti skoraj podobna natančni anatomiji ali operaciji pri veterini.

Ali nam lahko poveste v kakem odnosu sta fotografija in fotorealistična slika?

Fotografija je zamrznjen trenutek na papirju, vse stoji in čaka. Ko pa dosežemo, da se ta slika začne premikati, dobi zagon, da svetloba spet pridobi na svojem žaru in kožuh na živali premakne veter, je fotorealistična slika.

Ali se fotorealisti kljub temu poslužujete nasveta Henrija Matissa, da je potrebno odstraniti iz slike vse nepotrebne stvari, ali gre za dosledno preslikavo fotografije?

Matisse je dobro povedal. Fotografija je tu le za pomoč. Sama se tega poskušam držati, a v mojih začetkih se temu nisem mogla izogniti saj je fotografija dobra pomoč pri učenju.

Zakaj se vam zdi pomembno upodabljanje živali?

Koliko umetnikov nas je na svetu? Vsak od nas ima drug talent. Upodabljajo se vedute, pokrajine, ljudje in njihovo delo, to in ono. Eni izmed teh upodabljamo živali.

Svet je čudovit. Vso stvarstvo je čudovito. Kako prazna bi bila Zemlja, če nam družbe ne bi delale živali! Z upodobitvami živali slavim Stvarnika, prikazujem lepoto. Lepoto, ki jo lahko čez noč izgubimo! Živali na mojih slikah v tišini tulijo, rjovejo ob našem brezbrižnem življenju.

Ali je cilj vaših slik, bolj simbolizem, dokumentiranje ali kompozicija in estetika prizora?

Prva je vedno estetika. Prvo je tisto, ko me nek motiv ali fotografija tako močno nagovori, da se odločim naslikati sliko. Druga faza je kompozicija, da lahko z njo pripovedujem zgodbo. Med tem se vzporedno priključi simbolizem. A vsaka slika je drugačna, lahko da je samo estetsko usmerjena ali pa polna zgodbe in simbolizma.

Kaj še počnete poleg slikanja živali? In kaj poleg slikanja sploh?

V moji slikarski karieri slikam tudi druge motive, kot so portreti ljudi, slikam na različne podlage, kot so na primer fasade kapelic. Tudi manjši nezahtevni kipci dobijo novo podobo izpod mojih rok. Ilustriranje knjig pa je nekaj, kar me spremlja že več let.

Moja tretja stran življenja ni popolnoma nič vezana na to s čimer se preživljam. V študijskih letih me je popolnoma povleklo v šport. Kolesarstvo in tek. Vsako leto so kilometrine le rasle in rasle, tako letne kot dnevne. Upam, da bom lahko ta krasen športni hobi ohranjala še naprej.

Sorodni članki