Klarisa Sipoš, spada med slikarje fotorealizma in wildlife umetnosti. Pri njenem slikarstvu ne gre zgolj za aha efekt, kako realno je ujela trenutek, ampak nas njene slike predvsem učijo potrpežljivosti. Osebno so me spomnile na dokumentarec o sibirskih tigrih in na to, kako potrpežljivo so morali snemalci čakati, da so jih ujeli v objektiv. Avtorji dokumentarca so nas podučili, da to kar gledamo prek ekranov, ni enako kot srečati to čudovito žival v naravnem okolju. Srečati sibirskega Tigra v naravnem okolju je redek dogodek. Vsakdo, ki ga doživi, bi to zapisal z veliko začetnico. V času, ko se vse prevečkrat ne znamo ustaviti, da bi doživeli trenutek, nas avtorica postavlja pred dejstvo, da si ga moramo vzeti. In ko si ga, ta trenutek postane dogodek. Klarisa Sipoš nam predstavlja podobe risa v različnih tehnikah, od olja na platnu do digitalnega printa.
Gledalec se bi lahko vprašal, zakaj samo ris in ne še katera druga žival, zakaj vedno en in isti motiv? Lahko bi ga primerjali s sibirskim tigrom. Tudi ris je žival, ki jo zelo težko srečaš v naravi; potreben je čas, potrpljenje in veliko sreče. Ris združuje dve diametralni nasprotji, statičnost in gibanje. Da ga lahko srečaš, moraš biti precej časa negiben. V tem paradoksu sta si ris in avtorica podobna, kar se lepo kaže na avtoportretu A Bicicleta, na kateri lahko vidimo Klariso Sipoš na kolesu in ob njej risa v teku. Na sliki vidimo tudi odsev, ki deloma razpada na koščke. V tem Sipoš se kaže tudi odsev nadrealizma, ki pa ni brez simboličnega pomena. Ime ris namreč izhaja iz pomena besed svetiti se in bela lisa, tako simbolno tudi njen portret na platnu v odsevu razpada na lise. Na sliki se kaže boj slehernega slikarja, ki poskuša zaRISati meje lisam nevidnega in osvetliti tisto, kar se skriva v nas, tega pa ni mogoče narediti na instant način, potreben je pot, pot pogleda, pot kolesa, pot, ki nas pripelje do tja, od koder prihajamo.
Mogoče se zdi komu fotorealizem nesmiselno ponavljanje iz zgodovine, vračanje v preteklost, a je več kot to; je vaja vračanja k podobi, ki nam znova in znova pove nekaj več o nas samih in o tem, kako smo z njo povezani. Slika Umetna svoboda, ki je – kot se zdi – nastala kot odziv na risa zaprtega v živalskem vrtu, nam pove več kot samo to, da je ris v ujetništvu, ampak nam govori o tem, kako si ustvarjamo umetno svobodo na tak način, da smo z njo še bolj zasužnjeni. Ris v suženjstvu je oropan svobode in prav tako smo mi oropani svoje divje narave, ki bi jo morali iskati v naravi in ne za rešetkami. Kraljestvo risa nas popelje v zgodovino, grad in njegov odsev v ozadju nas takoj prestavi v čas grajske gospode. Vprašamo se celo, kakšen odnos so imeli do teh živali, kako pogosto so jih srečali in ali so se jih bali. Ris kot kralj kraljuje upodobljen na skali, in kaže na svojo neukročenost in ta neukročenost ga dela privlačnega. Naše nagnjenje, da bi imeli vse pod kontrolo, to neukročenost ubija, zato si je avtorica pri tej sliki upravičeno dovolila biti nekoliko bolj spontana v slikanju gozda v ozadju. S tem nedefiniranim ozadjem nas spodbuja, da sami sestavimo sliko, in ravno to je slikarjev divji pogled, ki poskuša sestaviti to, kar se neprestano spreminja; zajeti to, kar je izmuzljivo. In težje kot je to storiti večji je dogodek, ko uspemo. Je ujet trenutek, ki v naslednjem trenutku izgine. Klarisa Sipoš nam svojo razstavo sporoča, da prave umetnine ne moremo nikdar povsem posedovati, ampak jo lahko le lovimo in tu pa tam srečamo.
