Urša Tržan, rojena 21. 8. 1992 v Ljubljani, je od malega rada ustvarjala, a njene poti sprva niso vodile v to smer. Po končani osnovni šoli se je vpisala na Gimnazijo Ledina, kjer je leta 2011 opravila splošno maturo. Za tem se je vpisala na dvopredmetni študij geografije in teologije ter končala dodiplomski program v začetku leta 2019. Vmes je eno leto živela v Franciji, kjer se je udeležila Šole za misijon skupnosti Emanuel. Leta 2020 je bila prostovoljka v skupnosti Barka, kjer je delala in živela z osebami z motnjo v duševnem razvoju. Tam je začela ustvarjati, po njenih besedah, brez skrbi, da bi kdo ocenjeval ali kritiziral njeno delo. Tako je ponovno obudila veliko veselje do slikanja. Ko je leta 2021 začela delati v domu za ostarele, je še bolj začutila potrebo po slikanju in s tem sproščanju po psihično napornem delu. Jezuiti v Ljubljani so ji odstopili prostor v zvoniku, ki je postal njen prvi atelje. Zdaj ustvarja, kadar le uspe in se veseli svoje prve prodajne razstave.
Po tej kratki uvodni predstavitvi mi dovolite še nekaj vprašanj, ki bodo gledalcem v pomoč za lažje vstopanje v vaše ustvarjanje. Naj začnem kar s tem, kaj vam ustvarjanje pomeni?
Ustvarjanje je zame način izražanja, včasih način sproščanja in iskanje lepega … Lepe barvne kombinacije, lepe oblike, vzorci, kompozicije…
Česa o življenju in česa o ustvarjanju so vas naučili varovanci skupnosti Barka? Še prej pa morda na kratko predstavite skupnost Barka?
Skupnost Barka je skupnost ljudi z motnjo v duševnem razvoju in tistih brez nje. Skupaj delajo, živijo. Sodelujejo. Drug od drugega se učijo. Se sprejemajo. Življenje v Barki je izjemno močna šola življenja. Je lepota preprostosti. In prav tega so me so me naučili o življenju. Življenje je bolj preprosto, kot si včasih predstavljamo. Življenje je zelo lepo, če imamo odprte oči za vse drobne, čudovite trenutke, ki ga sestavljajo. O ustvarjanju pa to, da ne ustvarjamo z namenom, da bo izdelek nekomu všeč, ampak zato, da izrazimo kar čutimo, kar želimo, svoja doživljanja, vizije … da s sliko povemo, kar imamo povedati.
Kaj vam pomeni abstrakcija? Kje najdete navdih?
Abstrakcija je zame najljubši način likovnega izražanja, daje mi svobodo. Navdih ponavadi iščem v naravi, včasih pa kakšno sliko vidim že, ko samo zaprem oči.
Študirali ste geografijo in teologijo. Ali to vpliva na vaše slike? Ko jih gledam se mi dozdeva, da gledam abstrakcije, ki jih proučujejo geologi in jih je moč najti v prerezih kamnin.
Ne vem, ali je študij vplival na to, kar slikam, gotovo pa je, da so me kamnine vedno zanimale 🙂 Za slike iščem navdih povsod v naravi – kamni, prst, razpoke, suho listje, cvetlice, plodovi, voda… v naravi je polno čudovitih oblik, vzorcev, barv in vse to me navdušuje in navdihuje pri ustvarjanju.
Kakšne so vaše izkušnje s tem, kako gledalec pristopa k sliki? Včasih se zdi, da da je pogled nas odraslih preveč obremenjen s tem, da je potrebno vse razložiti. Kako k vašim slikam pristopajo osebe z motnjami v duševnem razvoju?
Predvsem se mi zdi, da je treba k sliki pristopati odprto. Nekaj o njej pove naslov, ostalo pa domišljija gledalca. Osebe z motnjo k mojim slikam pristopajo različno tako kot ostali. Zdi se mi pa, da so na splošno res manj obremenjeni s tem, da bi morali vse logično razložiti.
Znano je, da ima slikanje terapevtski učinek. Ali zgolj na tistega, ki slika, ali tudi na tistega, ki sliko opazuje? Kaj menite o tem?
Prepričana sem, da ima slikanje terapevtski učinek tudi na tistega, ki sliko opazuje. Sama sem bila mnogokrat v vlogi opazovalca in vem, da vsaj zame to drži.
Za konec me zanima, kaj bi želeli sporočiti našim bralcem in obiskovalcem Galerije Fortunata Berganta.
Vesela sem, da ste bralci ali obiskovalci galerije, ker zaradi takih ljudi umetnost živi. Hvaležna sem, da vam lahko predstavim svoja dela in z vami delim svojo ustvarjalnost. Verjamem, da je lepota tista, ki bo rešila svet in vse vabim, da jo iščemo v vsakem trenutku, na vsakem koraku.
