V tokratnjem intervjuju se bom Lan Seušek pogovarjal z akademsko slikarko Andrejo Panič Omahna. Uspešno je zaključila srednjo likovno šolo E.e.U Nordio v Trstu, smer Slikarstva in dekoracije. Študij je nadaljevala prav tako v Italiji in sicer na Accademii Di Belle Arti (Akademija lepe umetnosti) v Firencah, smer slikarstvo.
V naši galeriji bo razstavila cikel slik z naslovom MISTERIOZNA PRETEKLOST, v kateri uporablja zemljo iz domačega okolja namesto barv. Z nizkim in visokim reliefom je želela dodati slikam dodatno globino, koncept prostornosti ter na dotik še večji občutek materije. Kamniti elementi, sepia in vinjeta dajo slikam poseben antični ton. V vseh slikah so prisotne mračne sence, ki vabijo gledalca v notranjost slik in spodbujajo domišljijo. Kamen je ponavljajoči se element, hladen, brez duše (življenja), pa vendar poglavitni del narave. Narava ni le uprizorjena na samih slikah, temveč je tudi del slik.
Študirali ste v Firencah. Kakšne spomine imate na študij v tujini in kako ste doživljali Firence? Kako je bilo gledati renesančne mojstre in se od njih učiti?
Za študij v Firencah sem se odločila po končnem izletu srednje šole, ko sem se zaljubila v to mesto. Prevzela me je vsa tista mogočna umetnost, ki te obdaja na vsakem koraku … z arhitekturo, kipi in slikami v številnih galerijah. Res je veličastno živeti in se učiti v takem mestu. Učenci akademije imajo prost vstop v vse galerije v Firencah in to smo tudi izkoristili ter pogosto zavili v kakšno galerijo.
Naši obiskovalci se bodo na razstavi srečali z lebdečo arhitekturo, steklenimi skulpturami ter tančicami zavesti. Kaj lahko poveste o tem?
Vse tri serije so začele nastajati že v času študija na akademiji. Lebdeče arhitekture pri slikarstvu, Steklene skulpture pri računalniški grafiki, Tančice zavesti pa pri anatomiji. Sprva sem naredila serijo fotografij, nato pa tudi tridimenzionalne slike, ki so videti kot kipi, ki izstopajo iz platna.Misteriozna preteklost je neke vrste nadgradnja, nadaljevanje lebdečih skulptur. Dominantni element še vedno ostaja kamen.
Poleg zaključene srednje šole slikarstva in dekoracije v Trstu ter zaključene akademije lepih umetnosti v Firencah, ste opravili še pedagoški in andragoški izpit v Mariboru, kako to?
V tistem obdobju sem živela na Ptuju in sem se odločila za ta dodaten študij, da bi lahko lažje prišla do zaposlitve.
Med vašimi vzorniki poleg vašega očeta, Dušana Paniča, omenjate še umetnike kot so Rene Magritte, Salvador Dalli, Maurits Cornelis Escher. Če sodim po umetnikih po katerih se zgledujete vam je blizu surrealizem oziroma nadrealizem. Kaj najbolj cenite pri teh umetnikih, intertekstualnost z besednimi in simboličnimi igrami znotraj slik ali njihove transformacije realnega v nadnaravno, ki pa deluje na njihovih slikah tako oprijemljivo? Prosim povejte nam kako njihove umetnine vidite vi.
Vedno sem občudovala igro med realnim in nerealnim in to tudi občudujem pri nadrealistih. Neke vrste sanjski nemogoče – mogoči svet. Pri Magrittu na primer lahko na slikah vidimo izrez lista ali oblaka prebarvanega z eno barvo in v njem napis v francoščini list, oblak. Sama slikam z zemljo in se tako poigram s kontekstom, da so moji objekti na slikah dejanska materija na platnu, prazni prostori pa dejanska odsotnost materije. S tem sem dosegla, da materija predstavlja prisotnost zavesti. Pri Escherju mi je zelo blizu jasna linija in igre z perspektivo, pri Dalliju pa njegova lahkotnost figur in predmetov, ki jo doseže z fragmentacijo.
Z očetom sta se predstavila na skupni razstavi pod naslovom Misteriozna preteklost? Kaj nam lahko poveste o njej.
Na to razstavo sem še posebej ponosna saj je prva, na kateri se predstavljam skupaj z očetom. Na njej sem tudi prvič predstavila serijo slik Misteriozna preteklost širši javnosti. Še posebej veliko mi ta razstava pomeni zato, ker je to tudi očetova čisto prva razstava, na kateri je predstavil serijo portretov. Zelo sem ponosna, da sva uspela to narediti skupaj in da je tudi oče končno na ogled postavil svoja dela. Upam, da je to ena od mnogih.
Kaj vam pomeni zemlja, prst?
Zemlja in kamen sta sestavni del življenjskega cikla. Zemlja obrodi sadove (začetek – življenje). Ko pa sadovi razpadejo, postanejo prah (konec – smrt), iz katerega znova vzklije novo življenje. Tudi sence – duhovi so naši ’ostanki’, oziroma povezava med življenjem in smrtjo.S pigmenti zemlje rada slikam, saj tako na platno prenašam vse, kar mi sama prst in kamen predstavljata – vir življenja.
Kako gledate na minljivosti in na dejstvo, da za spomenike in obeležja najpogosteje uporabljamo kamen? Se vam zdi to naključje ali vidite v tem kak pomen?
Življenje nas konstantno spreminja in oblikuje, kakor kamen, ki se s časom okruši, preoblikuje, a vendar bistvo ostaja. Tako tudi pri meni ostajajo določena trda stališča, načela. Kamen predstavlja hladno trdnost, ki se je ne uniči zlahka, čeprav s časom postane pesek ali ruševina. Ta hladnost postane toplina, ko si iz kamenja zgradimo dom in v njem zasije luč.
Ko gledam vašo sliko Razpoka v času, se mi dozdeva kot da se odpira in da to, kar vidim, ni vse. Ob njej se mi nehote postavlja vprašanje, kaj je pod tistimi belinami, oziroma tam, kamor razpoka še ni segla. Ta slika mi deluje kot oksimoron: razpoka, ki po navadi pomeni razpadanje, dobi pri vas pomen povezovanja sedanjosti in preteklosti. Se morda motim?
Ta slika je prva iz serije Misteriozna preteklost. In res – razpoka je mišljena kot povezava med preteklostjo in sedanjostjo. Belina predstavlja sedanjost, to kar “še” ne razpada, vendar se bliža čas, ko bo tudi to postalo preteklost.
Pri ostalih slikah cikla Misteriozna preteklost moj pogled potuje skozi prehode portalov in oken, a vedno neizprosno trči ob belino in se tam ustavi, ali s tem govorite o slepi pegi preteklosti? Je to vaša preteklost, preteklost vsakega posameznika ali preteklost naše družbe?
Misteriozna preteklost se lahko gleda kot naša, vaša, družbena. Vsak ima svojo preteklost, vsak ima svoje sence, svoje skrivnosti v ozadju, kakor ima svoje skrivnosti tudi sama zgodovina človeštva.
Ob koncu pogovora me zanima ali bi radi še sami kaj dodali ali povedali?
Premalo dajemo pozornosti na naše temelje. Zgodovina in preteklost sta naša temelja, brez katerega nas ne bi bilo, zato imajo moje slike antični ton.
