Kultura ’kenslanja’ ali udomačenje konflikta? 

Preden sem se lotil današnjega pisanja je trajalo kar nekaj časa. Naj priznam: imel sem problem s tem, na katero stran se postaviti oziroma kakšno stališče zavzeti. Lahko bi se temu izognil in prepustil odločitev vam, ki to berete. A zdelo se mi je, da si kot kustos galerije ne smem dovoliti, da ne bi zavzel svojega stališča. Zdaj pa k stvari. V Sloveniji v zadnjem času o kulturnem dogajanju na Poljskem žal ni bilo slišati ničesar, čeprav bi si to dogajanje vsekakor zaslužilo pozornost. In tako se je zgodilo, da sem za razstavo Politična umetnost izvedel šele dan pred njenim zaprtjem. Pa nič za to. Pomembno je, da sem to vendarle opazil in boste zato o tej razstavi, ki je odprla številna vprašanja in nastavila zrcalo zahodni civilizaciji, vseeno lahko nekaj prebrali.

Naj začnem s politično konotacijo: Prav v času, ko je bila razstava na ogled, je bil v Belorusiji zaprt Ales Pushkin. Obsodili so ga rehabilitacije in opravičevanja nacizma, zato ker je marca lani razstavil sliko vojaka Yauhena Zhykharja, na kateri je ta upodobljen z avtomatsko puško. V podporo stanovskemu kolegu so umetniki na razstavi Politična umetnost nosili majice za napisom Free Ales Pushkin.

In tako smo pri vprašanju cenzure, ki ni tako enostavno, kot se morebiti zdi. Cenzuriramo lahko na več načinov – najsi bo z brisanjem in prekrivanjem določenega dela besedila, slike, posnetka, z onemogočanjem prisostvovanja na določenih platformah, kot so spletne strani, mediji, galerije in podobno, z etiketiranjem, ki spodbuja samocenzuro … Lahko pa cenzuriramo tako, da zasipamo določeno platformo z vsebinami, ki so nam povšeči do te mere, da z množico informacij prekrijemo tisto vsebino, kar nam ni. Nobenega dvoma ni, da cenzura hodi z roko v roki z neuravnoteženostjo in ne s pluralnostjo. Izbira tega, kar bomo brali, gledali, poslušali … torej vsega, čemur bomo posvetili pozornost, hkrati nujno pomeni izločitev tistega, česar ne bomo brali, gledali, poslušali in čemur ne bomo namenjali pozornosti. Ko tako izbiro delamo zase je eno, ko pa delamo izbor videnega in slišanega na določeni platformi, je naša dolžnost, da smo pošteni in nepristranski, še posebej če govorimo pomembnejših platformah kot so galerije, muzeji, televizija ipd., ki so financirani z denarjem države.

Zdaj pa nazaj k razstavi: V Poljskem v Centru za sodobno umetnost na gradu Ujazdowski v Varšavi so 16. januarja zaprli razstavo Political Art – Politična umetnost, ki je dvignila veliko prahu. Nekateri so razstavo poimenovali škandalozna, nedopustna, fašistična. Proti razstavi so protestirali judovski voditelji, ki so na Piotra Bernatowicza  naslovili protestno pismo, v katerem so napadali vključitev del umetnika Dana Parka, ki je bil obsojen sovražnega govora in ki je izražal simpatije do Andersa Brevika. V pismu so Judovski voditelji med drugim zapisali:

“Vabiti ljudi s takšnim pogledom na svet, da razstavljajo na Poljskem, vzbuja naše presenečenje in žalost. (…)  Podpiramo svobodo in tudi svobodo izražanja v umetnosti, vendar verjamemo, da je meja (…)  podpiranje ljudi, ki širijo sovraštvo, nestrpnost in sovražnost. “Svoj protest pa so zaključili z besedami: “Na Poljskem, v državi, kjer je zaradi nacistične politike umrlo šest milijonov državljanov, dejavnosti umetnikov kot je Dan Park, žalijo občutke vseh Poljakov, vseh spodobnih ljudi.” Med podpisniki je tudi Michael Schudrich, glavni poljski rabin, ki je za Associated Press (AP) povedal, da je “razstavljanje takšne umetnosti zlo”.

Drugače razmišlja Piotr Bernatowicz, ki se želi spopasti s ’kulturo kenslanja’, se pravi z obliko cenzure, ki postaja vse bolj razširjena v zahodnih državah. Na spletni strani Centra sodobne umetnosti Ujazdowski so o razstavi zapisali:

»Razstava Politična umetnost je poskus soočenja s problemom novega sistema delitev, ki je v zadnjih letih prišel v ospredje javne debate znotraj zahodnega političnega in družbenega življenja.

Na univerzah, v korporacijah, v medijih ter v kulturnem življenju in ustanovah poteka boj za hegemonijo. Izrazi, kot so deplatforming/ ne-platformiranje, kanslanje (po naše črtanje, izbris) kulture pa tudi kultura molka, se uporabljajo za opredelitev novih trendov in metod, ki se zdijo v nasprotju z osnovnimi pojmi demokracije in vrednotami zahodne civilizacije.

Vse to kaže na potrebo po svobodni, živahni javni sferi in umetnosti, ki izraža resnično nestrinjanje. Umetniki, ki nasprotujejo prej naštetim težnjam in zagovarjajo neomejeno izražanje in anti-mainstream ideje, pogosto plačajo najvišjo ceno za preizkušanje meja strpnosti in soočenje s političnimi dogmami. Postanejo žrtve napadov in represij. Mnogi od njih so prikrajšani za možnost dela in priznanja v svetu umetnosti.

Razstava Politična umetnost predstavlja kljubovalne umetnike iz različnih držav in celin, ki pozivajo k resnični svobodi s tem, da se ukvarjajo z informacijami, mnenji in čustvi, ki so bili izbrisani iz javnih registrov. Njihova dela osvetljujejo mehanizme moči, ki so običajno skriti javnosti, in nas učijo, kako takšne strukture soočiti z resnico, pogosto z uporabo provokativnih gest, pa tudi humorja in sarkazma.«

Na konferenci, ki je potekala ob razstavi, je sodelujoča judovska umetnica iz Anglije, Miriam Elia o cenzuri in delu Dana Parka povedala: »Včeraj ali celo dan prej so mi poslali elektronsko pošto o Danovih delih. Ampak zame je bistvo , da se nikoli ne strinjam s cenzuriranjem česarkoli. Brez izjeme. Menim, da je bi s cenzuriranjem Parka dosegli kontra učinek; prav tako ne verjamem, da je neonacist; mislim, da so ti očitki kar tako navrženi, brez vsake občutljivosti ali diskusije ali česarkoli. Veselim se srečanja z njim kakor tudi pogovora z njim o njegovem delu in kontekstu, v katerega dela umešča. Ne bom kar tako nečesa opazila, postala čustvena in kričala “ne maram tega, snemite to” (smeh). Tako se obnašamo v zahodni civilizaciji in to je popolnoma nezrelo … Če hočemo imeti liberalno neodvisno razmišljanje, mora Judovska skupnost odrasti. Tudi sama sem delno del Judovske skupnosti. Vsak mora odrasti. Poslušajmo, kaj ima povedati, in ali me na koncu diskusije dejansko hoče mrtvo (smeh). Pa mislim, da noče tega. Rada bi govorila z njim o njegovem delu, zato ker vem, kaj so antisemitski stereotipi, ker očitno prihajam iz Judovske družine in tam gre za ogromno preganjanja. In še enkrat, nisem za to, da se cenzurira karkoli ali kogarkoli, zaradi kakršnegakoli razloga, tudi če se mi zdi šokantno. Ker je na koncu vse objektivno, čeprav bodo nekoga moja dela šokirala in se jim bodo zdela žaljiva, ampak to še ne pomeni, da bi jih morali umakniti.«

Sodelujoči umetnik iz Izraela, Marc Provisor prav tako govori o svobodi govora. Kljub temu, da prizna, da so nekatera dela zanj ne le kontroverzna in šokantna ampak celo žaljiva, vidi v tej razstavi priložnost in se osebno ne boji konflikta in kontroverznosti. Prav tako se je zahvalil direktorju in kuratorjem, ki so omogočili, da so se lahko zbrali umetniki iz vsega sveta in soočili svoje poglede in dela.

Miriam Elia
Miriam Elia

Za zaključek naj si sposodim misel Miriam Elia: »Vsi moramo odrasti.« Res je vsi moramo odrasti, ne smemo se bati konflikta, naučiti se bomo morali živeti z njim. Zavedati se moramo, da ko drugega cenzuriramo in odrežemo iz javnega življenja, s tem nujno cenzuriramo tudi sebe. Bodimo odrasli prisluhnimo, kaj ima drugi povedati in poimenujmo tisto, kar je za nas žaljivo, pri tem pa bodimo natančni, s tem bomo konflikt omejili in kmalu ne bo tako velik, da bi čutili potrebo zapirati ga v kakršnokoli cenzuro ali mu natikati kakršnekoli verige etiketiranja. Raje kot da širimo področja cenzure, udomačimo konflikt.

 

Viri: https://u-jazdowski.pl/en/programme/exhibitions/sztuka-polityczna

https://youtu.be/8QCH-5AzfTs

https://thecritic.co.uk/what-is-the-point-of-political-art

https://notesfrompoland.com/2021/08/27/jewish-leaders-protest-warsaw-gallerys-anti-cancel-culture-exhibition-featuring-hate-speech-artist/

 

Sorodni članki