Kot akademski kipar ob dogajanju, ki smo mu v Sloveniji v teh dneh priča na področju kulture, čutim dolžnost spomniti na vlogo, ki jo ima umetnost v družbi, kot tudi na medsebojno odgovornost obeh – družbe in umetnosti. Marsičesa smo se naposlušali o tem, kakšne dolžnosti naj bi imela družba do kulture. Komaj kdaj – če sploh – pa naletimo na razmislek o tem, kakšne so dolžnosti kulture do družbe. Zdi se, da je temeljna zahteva, da moramo biti kot kulturniki zavezani resnici, popolnoma izgubila veljavo. Še posebej se zdi ta zahteva poteptana, ko gre za fikcijo, parodijo ali satiro. Kot da pozabljamo, da nobena oblika, žanr ali način ne more opravičiti delovanja proti resnici, kot tudi ne proti integriteti posameznika oziroma skupnosti. Kljub temu smo namreč vse pogosteje priča ravno temu – namernemu izkrivljanju resnice in teptanju dostojanstva.
Predstava Hlapci v izvedbi Slovenskega mladinskega gledališča, ki ima s Cankarjevimi Hlapci skupen le naslov, izkrivlja resnico, poveličuje krvnike, ponižuje Slovenijo ter katoliško vero in njene vrednote. Take in podobne kritike in pritožbe v Slovenskem mladinskem Gledališču označujete kot napad na predstavo, kar pa seveda ne drži. Ko si namreč sami brez pomisleka dovolite uporabo laži, zato da kar počez nekaj kritizirate, se smemo bržkone tudi drugače misleči spotakniti ob to ’vašo kritiko’. Ali pač ne? Moramo kar mirno – morda celo z navdušenjem – sprejeti, ko obiskovalce predstave pričakajo portreti Milana Kučana, Edvarda Kardelja, Josipa Broza Tita in drugih partijskih veljakov, ki ste jim za pozitivno afirmacijo dodali še portreta Jožeta Plečnika in Primoža Peterke? Morda je le prav, da vam povemo: Gledališko umetnost ste zlorabili za politično propagando in agitacijo, pri tem ste si dovolili skrunitev slovenske zastave in krščanskih simbolov, zdaj pa to opravičujete, češ da je to citat, in se sklicujete na nek obroben, večinoma že pozabljen incident, kar kaže na vašo ignorantsko držo do resnice, ko ne zaradi dreves, ampak zaradi ene same bukove šiške spregledate gozd.
V odgovoru ste zapisali, da je ’namen umetnosti pokazati na težave, vznemiriti in spodbuditi k razmišljanju, da bi postali boljša družba, ki se zaveda lastnih težav in mehanizmov v sebi’. Res je: poleg ostalega ima umetnost tudi te namene, zato poglejmo, kaj od naštetega je vaša predstava dosegla. Ali je kazala na težave? Ne, kazala je na izmišljen težave, ki delujejo kot dimna zavesa za prave težave. Ali je vznemirila in spodbudila k razmišljanju? Vznemirila je, k razmišljanju pa ni spodbudila, temveč utrdila že obstoječ vzorec predsodkov, ki nam ga vsiljuje večina medijev, in to tako v okviru informativnega kot zabavnega programa. Ali bomo zaradi te predstave boljša družba, ki se zaveda lastnih težav in mehanizmov v sebi? Seveda ne, saj vaša predstava le utrjuje obstoječe mehanizme in nadeva plašnice, da resničnih težav ne bi opazili.
Pozivam Slovensko mladinsko gledališče in ostale kulturnike, da opustijo težnjo po šokiranju in ustvarjanju kulta. Namesto tega pozivam k prizadevanju za resnico in dialog. Skratka za več vznemirjanja in manj šokiranja. Kultura je zmožna združevanja različnih pogledov, združevanja močnih kontrastov v nekaj harmoničnega. Slovenija je ena in edina. Zato smo kulturniki – tako kot vsi ostali, če ne, ravno zaradi združevalne moči kulture, še bolj – dolžni prispevati k harmonični rasti domovine.
Lan Seušek
